Ko mi je pred davnimi leti prišlo na pot delo z energijami, sem bila navdušena. Velikokrat presunjena kako zelo preprost je ta svet in kako hitro vse deluje. Potem je prišla nemoč. Veliko znanja, vse deluje, pa vendar ne morem spremeniti sveta, ki se nam je že takrat zdel čuden. Tako kot se svet zdi čuden že vsem generacijam, ki so živele pred nami. Ko smo navdušeni želimo vsem povedati kaj smo odkrili in seveda sledi razočaranje, ker se ljudje ne odzovejo, kot smo pričakovali. In kaj zdaj?
Modro se je spustiti na tla in se odločiti za svojo pot. Modro se je vprašati kakšno življenje si želimo in ob tem ne takoj razmišljati v smeri, da to pa itak ni mogoče. Modro je slediti ljudem, katerih življenje je podobno temu, kar sami želimo živeti. Preprosto. Če v trgovini kupimo bel kruh ne moremo jesti črnega in obratno. Če želimo živeti svoje življenje, kar je smiselno, ker edino tega imamo, se naš svet začne pred našim pragom in ne v roki s pilotom od TVja ali telefonom. Kadarkoli živimo življenje preko ekrana to ni naše, ampak služimo nekomu drugemu, največkrat ne vemo komu. Kdo je kriv, da naše življenje ni več naše? Najraje bi rekli, da tehnologija, ponudba, saj veste oni tam, ki nam počnejo vse mogoče, da mi ne moremo več normalno živeti. Grenka resnica pa je ta, da smo sami krivi. Mi smo tisti, ki izbiramo in tudi izberemo.
Kvaliteta Našega Življenja pa je odvisna od naše izbire. Vedno nam Življenje ponudi možnosti izbire. Ko smo zares mi, vidimo ljudi okoli sebe, vidimo tiste, ki nas kličejo v Življenje in ne životarjenje. In najbolj preprosto je to, da se je modro odločiti za preproste stvari, opaziti lepoto svoje duše, duš okoli nas in vsega kar nas obdaja. Velikokrat dobivamo opozorila, pa jih ne slišimo. Slišimo pa vse mogoče kar prihaja iz svetov, ki niti slučajno niso naši, pa vseeno to kupimo.
Energije delujejo takoj. Tako kot avtomobil, pelje tja kamor ga usmerimo, s tako hitrostjo kot mu jo damo in pridemo tja, kamor smo peljali. Preprosto. Lahko se odločimo za svetlobo ali temo. Naše besede lahko prihajajo iz svetlobe ali teme. To kar govorimo je energija, ki jo pošiljamo v svet. Od nas je odvisno kaj bomo doprinesli temu svetu. Zato se je potrebno zavedati, da smo so kreatorji tega kar je okoli nas.
Res je, da na nas vpliva kolektivna energija, okolje na katerega nimamo vpliva v celoti. Ne moremo in ne zmoremo vedno bežati in se umikati. Na srečo je človeško telo zelo prilagodljivo in veliko bolj nanj vpliva to kar pride od znotraj in ne to kar pride od zunaj. To, da zunanji vplivi usmerjajo naše življenje je samo tolažba v trenutkih, ko ne zmoremo pogledati vase. Če bi se naši predniki sedaj pojavili v našem svetu, s takratnimi telesi, bi se od onesnaženja zraka takoj spet poslovili. Naša telesa pa so prilagodljiva in teh stvari sploh ne čutimo več. Preživeli bomo ne glede na vse, kar prihaja od zunaj. Dobro je, da se tega zavedamo. In prav je, da se zavedamo tudi tega, da z govorjenjem o tem in onem delamo reklamo za svet v katerem ne želimo živeti. Naše besede krojijo naš svet, naše misli krojijo naš svet, in naš svet krojijo seveda tudi naša dejanja. Da bomo krojili lep svet, poln ljubezni in svetlobe je modro, da se odrečemo raznim sodbam, obrekovanju in komentarjem, ki niso potrebni.
Ta je naš svet. Edini svet, ki ga imamo v tem trenutku. Vsak trenutek je pomemben, je kapljica v morje. Pomembno je, da so kapljice, ki jih dajemo svetu svetloba in luč.
Suzana Clara