Okolje v katerem živimo kreiramo sami in pa seveda ljudje, ki živijo z nami. Lahko smo oseba, ki si vedno in povsod vzame čas za vse, lahko pa se nam vedno mudi in nikoli ne uspemo urediti vsega kar bi bilo potrebno. Poanta ni v tem, da imamo preveč dela ali pa, da smo zelo zaposleni, poanta je v našem odnosu do okolja in dela, ki ga opravljamo. Zelo dobro je pogledati koliko nepotrebnih korakov naredimo in koliko se zapletamo v dramo, ki se okoli nas ustvarja. Splošno znano je, da v lokalu kjer natakarji zelo hitijo, zelo dolgo čakaš, da si postrežen. Torej ni bistvo našega dela v tem, da zmeraj hitimo, ampak v tem, da do dela ustvarimo ljubeč in umirjen odnos. Kaj hitro lahko ugotovimo, da če smo vedno zaposlena oseba v službi, imamo tudi doma podobno situacijo. Pa ne zato, ker imamo več dela kot drugi, ampak iz čisto osebnih razlogov.
Veliko nepotrebnih energij nam v življenje prinesejo drugi ljudje. Mi se na njih odzovemo glede na našo stabilnost, ki vlada v naših energijah. Stabilnost naših energij pa je odvisna od našega odnosa do sebe. Pa ponovno pridemo na isto točko, do odnosa do sebe. Na celem svetu smo najbolj pomembna oseba za nas. Če to zanemarimo, naredimo zmedo v naših energijah pa tudi drugim ne pomagamo s takim življenjem. Bolj hitimo proč od sebe bolj so nam drugi pomembni, ali obratno, bolj so nam drugi pomembni težje se soočimo s seboj. Lahko bi rekli, da s tem pomagamo ustvarjati boljši svet ker pomagamo drugim, vendar pomoč drugim ni vedno dajanje, včasih je tudi jemanje. Dobro je, da se tega zavedamo in za nas je predvsem pomembo to, da pogledamo vase in poskrbimo, da so naše potrebe v osnovi zadovoljene. Govorim o osnovnih potrebah, ki lahko najedajo naše zdravje in dobro počutje. Če se dobro počutimo in smo veseli v naše okolje vnašamo prav takšne energije. Če smo vedno namrgodeni in slabe volje, tudi naše okolje okužimo s tem.
V energijah ni žrtev in tiranov, oziroma so te vloge lahko tudi drugače razporejene, kot je videti na prvi pogled. Zato ne moremo soditi kaj je prav in kaj ni. Vse samo je. Ker nič ni narobe. Vse je prav, ker vse samo je. Modro je pogledati vase zakaj se nam zmeraj mudi. Zakaj si ne vzamemo časa za stvari, ki so nam pomembne ali pa vsaj mislimo, da so nam pomembne? Zakaj včasih morajo ljudje oditi od nas, da ugotovimo koliko jih imamo radi? Praviloma je naše življenje povezano z drugimi toliko koliko smo povezani sami s seboj. Če nam je mar zase, nam je mar tudi za druge. Ljudje smo pač takšni, da znamo gledati skozi svoje oči in velikokrat postavljamo sodbe na podlagi tega našega pogleda. In ustvarjamo dramo in se odzivamo na dramo drugih in nas skrbijo stvari, ki so se zgodile na tisoče kilometrov proč, ne vidimo pa nekoga, ki živi blizu nas.
Če je naše življenje eno samo hitenje je smiselno se ustaviti zdaj takoj in premisliti, kaj je zares naše delo. Razmisliti je potrebno kaj je potrebno in kaj ni, kdo je za nas pomemben, kaj nam je pomembno, koliko pomenimo sami sebi. To ni egoistično dejanje. To je skrb za svoje počutje in energije, ki jih ves čas oddajamo v okolje. Poskrbeti moramo, da ne ustvarjamo še večje drame, kot pa je že okoli nas. Življenje nas ljubi, poskrbimo, da bomo tudi mi ljubili Življenje. Življenje nam daje to, kar mi dajemo življenju, zato poskrbimo, da bodo to lepi darovi. Lepe darove pa kreiramo, ko nam je mar, ko stojimo ob strani, ko smo iskreni in damo v danem trenutku vse od sebe. Pa čeprav je to samo pozitivna beseda, ki lahko v težkih časih nekomu pomeni rešitev. Naj nam bo mar kaj dajemo Življenju, da nam bo lahko Življenje to v obilju vrnilo.
Suzana Clara