Svet, ki nas obdaja vsak dojema na svoj način. Obdajajo nas lepe in manj lepe stvari. Na nekatere se odzivamo z ljubeznijo, spet na druge z žalostjo, nekatere od njih v nas vzbudijo jezo, lahko pa tudi burno reakcijo. Zgodi se nam celo to, da se nekaj časa razumemo z določenimi ljudmi v okolici nato pa se nam zazdi, da so se naenkrat spremenili in na njih več ne odreagiramo tako kot prej. Vse skupaj se zdi zelo zapleteno. Včasih se nam zdi, da je življenje zares zapleteno. Pa temu ni tako. Življenje je preprosto in tudi ponuja nam preproste rešitve, mi pa smo bitja, ki na podlagi čustvenih ran odreagiramo na določeno situacijo. Življenje nam na pot pripelje dogodke in ljudi, da bi svoja čustva pozdravili. Kako na njih odreagiramo, pa je odvisno od naše čustvene zrelosti, lahko bi rekli od števila čustvenih ran, ki še niso pozdravljene.
Če se venomer zapletamo v dramo in se nam zdi, da so vsi proti nam in nas nihče ne razume potem je čas, da se seznanimo s tem kaj nas najbolj boli. Ljudje v okolici samo pritiskajo na tisto kar nosimo v sebi. In mi seveda odreagiramo na način na katerega znamo. In iz teh reakcij lahko naše življenje spremenimo v dramo ali pa v pravljico. Naredimo to kar nam ustreza. Seveda se nam ne zdi tako, pa kljub temu je. Posebej moramo biti pozorni na tiste osebe v naši okolici na katere najbolj burno odreagiramo. Tiste osebe so naši učitelji in nam kažejo na rane, ki jih je potrebno predelati ali zaceliti. Za nas in naš razvoj so neprecenljive vrednosti. Po drugi strani pa je težko sprejeti in ugotoviti kaj narediti, da se bomo počutili bolje.
Za začetek je najbolje, da se lotimo hvaležnosti. Potrebno je začeti pri majhnih stvareh. Biti hvaležen za vse stvari, ki so nam dane. To so predvsem osnovne stvari, ki jih potrebujemo za življenje, to so osnovne stvari, ki jih v tem trenutku lahko počnemo. Lahko bi rekli, da lahko življenje gledamo kot na pol poln ali na pol prazen kozarec. Lahko smo hvaležni za stvari, ki jih imamo, lahko pa cele dneve objokujemo tiste stvari, ki jih nimamo pa bi jih želeli imeti. Ni poanta v tem kaj imamo in kaj nimamo, ampak je bistvo v tem kako gledamo na to kar imamo. Bistvo je v hvaležnosti in v tem, da spoštujemo sebe in vse kar smo sposobni v tem trenutku narediti in smo hvaležni za vse kar nas obdaja. Seveda ob opazovanju vsega kar imamo in zavedanju le tega, naletimo tudi na stvari, ki nam nikakor niso všeč. Največkrat tega ne povezujemo z našimi lastnostmi, ampak z lastnostmi nekoga drugega. Začutimo lahko bolečine zaradi odnosov, ki nas obdajajo ali pa ob tem kako nas nekdo drug dojema. Ko pridemo do te točke pa nastopi čas odpuščanja. Vse kar nas boli nosimo v sebi. Velikokrat ljudje na katere se jezimo ali pa jim zamerimo določene stvari, sploh ne vedo kaj se z nami dogaja. V čem je torej smisel naše jeze?
Odpuščanje je proces s katerim osvobodimo svoja čustva strupenih vezi ali okov, ki smo si jih nadeli ob določeni situaciji. Res je, da se nam je lahko v življenju zgodilo nekaj zaradi česar še vedno trpimo in ne zmoremo pozabiti. Res je, da je to lahko storil nekdo drug. Res pa je tudi to, da se je določena zadeva zgodila zato, da pridemo do določenega spoznanja. In spoznanja so neprecenljive vrednosti. Za nas in našo dušo. S spoznanji gradimo in krepimo našo modrost, ki je naša kvaliteta s katero lažje živimo. Torej je vse kar se nam dogaja in je dogajalo tukaj zaradi nas in krepitve naše modrosti. Z odpuščanjem pridobivamo na notranji moči. Jeza, zamere in strah so namreč zelo veliki porabniki naše notranje energije. Res je tudi, da rane bolijo. In ko nekdo pritisne na našo rano, lahko zelo zaboli in naša reakcija je lahko zelo burna. Ne moremo preprečiti tega, da ljudje ne bi pritiskali in se dotikali naših ran, lahko pa se potrudimo, da čim več ran zacelimo in s tem poskrbimo, da je možnost bolečih reakcij manjša. To bomo naredili tako, da se bomo zavedali naših reakcij na okolico in bomo poskrbeli, za hvaležnost in odpuščanje. To je kot zdravilo za naše rane, ki smo jih lahko prinesli na svet ali pa smo jih pridobili na poti našega življenja. Ni pomembno. Pomembno je to, da čutimo kdo in kaj smo in prepoznamo koliko ran nosimo. Pomembno je, da se zavedamo, da s hvaležnostjo in odpuščanjem delamo uslugo predvsem in samo sebi. Pomembno je, da se zavedamo, da sta hvaležnost in odpuščanje edini učinkoviti zdravili, ki nas bosta pozdravili. Uporabimo jih takoj tukaj in zdaj.
Suzana Clara