Na tem svetu tvorimo prav pisano druščino. Vsi imamo datum rojstva, ki pravzaprav določa naš karakter. V datumu rojstva, uri rojstva in kraju kjer smo se rodili so skrite naše lastnosti. Kot, da je Univerzum želel pustiti pečat trenutka v nas samih. Skozi datum rojstva se pretaka energija, ki nam prikaže naše življenje. Kot, da je Univerzum pustil odprta vrata, da lahko neposredno pogledamo vanj. To lahko verjamete ali pa tudi ne. Od našega treninga in naših odločitev je odvisno, koliko te energije, ki je okoli nas smo sposobni zaznati. Na začetku bore malo, nas pa velikokrat radovednost ali pa težave pripeljejo do tega, da raziščemo in raziskujemo naprej. Že to, da berete ta sestavek je znak, da ste malce posebni, da ste se odločili za delo na sebi. Mogoče tega sedaj v tem trenutku še sploh ne veste.
Potrebno se je zavedati, da smo nekaj posebnega. Vsi. Vsak posameznik je nekaj posebnega in pravi čudež je, da pri celotnemu številu prebivalstva niti dve osebi nista enaki. Tudi enojajčni dvojčki, ki na videz izgledajo velikokrat čisto identično, so vseeno različni. Vsaka oseba ima drugačen prstni odtis. Če začnemo razmišljati o tem, se moramo strinjati, da smo edinstveni. Ustvarjeni smo bili točno takšni kot smo, in točno takšni smo najboljši, kar smo lahko. Naše lastnosti so takšne, kot so, prav zato, ker jih svet potrebuje. Smo Največji čudež.
Pa smo spet na isti poti. Najbrž zato, ker obstaja samo ena pot, ki je smiselna in to je pot, na kateri se zazremo vase, se spoštujemo in imamo radi. Če posedujemo nekaj, kar je unikat, torej samo en primerek na svetu, potem to stvar še posebej pazimo in cenimo. Velikokrat smo za unikat pripravljeni plačati zelo veliko ceno. Ja, pa smo spet na isti poti. Zakaj bolj ne pazimo in cenimo sebe? Edini smo, nihče ni takšen kot mi.
Sprejemanje je ena izmed lastnosti, ki nam prinašajo zelo lepo življenje. Sprejeti ne pomeni se ukloniti volji drugih, sprejeti ne pomeni vdati se v usodo, sprejeti pomeni čisto nekaj drugega. Sprejeti pomeni v danem trenutku izkoristiti vse možnosti, ki so nam dane. Univerzum nam v danem trenutku ponuja vse kar potrebujemo. In največkrat zaradi ne sprejemanja danega trenutka zamudimo priložnosti ali pa največkrat jih sploh ne vidimo. Velikokrat imamo problem sprejeti samega sebe in svoje lastnosti, pa čeprav smo največji čudež na Svetu. Ko pri sebi ugotovimo neko določeno lastnost, ki je ne moremo sprejeti, je najbolje se spomniti, da smo nekaj posebnega. Ampak tukaj še ni konec, potrebno je ugotoviti zakaj imamo to posebno lastnost in čemu služi. Karkoli imate ali znate, nečemu služi in je v danem trenutku pomembno. Vse te lastnosti bomo imeli čas raziskati in jih opaziti, če se bomo ukvarjali sami s seboj in ne bomo odgovornosti za naše življenje prelagali na druge ljudi.
Ljudje zelo radi delimo stvari na dobre in slabe. To smo si izmislili. Radi delimo ljudi na dobre in slabe, radi delimo lastnosti na dobre in slabe. Pa če pogledamo naše lastnosti in si dovolim uporabiti besedici dobre in slabe imamo dobre lastnosti v sebi za razvajanje, slabe pa za učenje. To je moj pogled. Dobre lastnosti kot so prijaznost, ustrežljivost, iskrenost pa še bi lahko naštevala v nas in v drugih okrepijo Svetlobo in Ljubezen. Ti dve energiji posledično dajeta dober občutek. Ne zmoremo se upreti, ker se počutimo dobro. Ko uporabljamo tako imenovane slabe lastnosti recimo jezo, trmo, ljubosumje, nevoščljivost, te lastnosti pa služijo za učenje, največkrat samega sebe lahko pa tudi drugim pomagajo, da se nečesa naučijo. Vse to imamo v sebi. Če tudi se zelo trudimo in delamo na sebi, nikoli ne pridemo čisto do konca. Nikoli ne zmoremo biti samo dobri, ker še vedno potrebujemo učenje. Kako hitro se učimo, pa je odvisno od naše poti od našega poslanstva in načina, ki nam je bil dan na začetku. Ne smemo pozabiti, da smo vozilo za našo dušo in ona nas pravzaprav krmili kam bomo potovali. Če dovolimo vozniku, ki vozi avto in se ne obremenjujemo kako bomo prišli tja, je naše potovanje umirjeno, veliko stvari na poti vidimo in opazimo, v glavnem spokojno potujemo. Če pa vozniku ne zaupamo in cel čas potovanja skrbimo kje bo zavil, kako vozi, kaj počne, potem pa je potovanje stresno in pravzaprav sploh ne opazimo narave in krajev po katerih se vozimo. Na koncu pridemo na cilj zelo utrujeni in včasih čisto uničeni. Če dovolimo, da naša duša vodi naše življenje je življenje potovanje na katerem uživamo. Seveda je na nas, da se odločimo kakšen način potovanja bomo izbrali. Če zares potujemo je pomembno, da si za pot vzamemo dovolj časa. Podobno je v našem življenju. Lažje potujemo, če poznamo voznika in če si vzamemo dovolj časa. Zato je koristno se zazreti vase in spoznati svojo dušo, pomembno pa je tudi vzeti si čas. Za spremembo od resničnega potovanja, tega vozila našega življenja ne moremo zapustiti.
Zares kvalitetno življenje lahko živimo, če si vzamemo čas in se spoznamo. Modro je priznati si določene lastnosti in iz njih delovati. Torej, če občutimo jezo v določenem trenutku se je modro vprašati, kaj se učimo s to jezo. In zelo nespametno je ta trenutek zavreči z obtoževanjem drugih, ki so nas razjezili. Vsak trenutek, ko obtožimo nekoga drugega, ker se nam je nekaj zgodilo, zavržemo priložnost, da se bomo nekaj naučili. In če nekaj ne znamo in je potrebno, da se naučimo, nam bo življenje to isto situacijo na pot pripeljalo še enkrat, še stokrat, če ne bomo spregledali. In tako lahko vandramo iz kraja v kraj, iz službe v službo, iz partnerstva v partnerstvo, dokler enkrat na koncu življenja ne ugotovimo kaj pravzaprav moramo sprejeti. In takrat smo utrujeni, pa ne zato, ker je življenje tako nepravično in nas je utrudilo, ampak zato, ker smo tako trdi za učenje preprostih stvari.
Ja, življenje je preprosto. Življenje v katerem lahko uživamo vsako sekundo je preprosto. Ko si dovolimo poizkusiti živeti preprosto, takrat ugotovimo, da lahko zares uživamo. Nekaj posebnega smo in vsak od nas ima svojo pot in svoj način življenja. In, ko uspemo to ugotoviti, ko ugotovimo, da smo oseba, ki dela na sebi in doživlja uspehe, takrat nam preostane to, da smo hvaležni za vse. Takrat nam preostane to, da se življenju samemu in Univerzumu zahvalimo, da smo nekaj posebnega, da smemo biti nekaj posebnega. In sposobnost hvaležnosti nam prinese nadaljnje blagoslove. In takrat iz hvaležnosti blagoslovimo vse ljudi, ki so nam na naši poti bili vzpodbuda, da smo se učili, blagoslovimo vse dogodke in situacije, ki so nam bili vzpodbuda za učenje in delo na sebi.
Modro je, da se ustavimo, se zazremo vase in najdemo svojo posebnost. Da se v tem danem trenutku vidimo in začutimo kdo smo. Samo ta trenutek smo takšni, naslednji trenutek bomo že malce drugačni. To je naš razvoj, ki ga ne zmoremo zaustaviti. Na milijarde celic, se v tem trenutku v naše telesu deli in spreminja. Tako so majhne, da jih sploh ne opazimo, pa vendarle tvorijo največji čudež, ki obstaja na svetu. In to smo mi. Nekaj posebnega smo.
Poseben dan vam želim,
Suzana Clara