Večkrat v življenju pridemo do dileme ali določene stvari opustiti ali še naprej vztrajati v določeni situaciji. Kaj je bolj prav za nas, ostati ali oditi? S temi dilemami se srečujemo v partnerstvu, srečujemo se v službi, pri učenju in še kje.
Na vseh naših področjih, pri vseh naših odločitvah velja, če se odločamo po srcu, to pomeni z voljo naše duše, ne moremo nikoli zgrešiti. Pa pridemo spet do dileme in do naslednjih vprašanj, kako biti prepričan, da je to volja naše duše? Lahko se zgodi, da smo se res iz srca odločili za določeno osebo ali za določeno situacijo, pa potem na poti ugotovimo, da to pa ni to. Jaz osebno verjamem, da določene ljudi srečamo z namenom, da se nam določene stvari zgodijo z razlogom. Pa če se opredelimo predvsem za odnose, ker so odnosi najbolj pereča tema našega življenja, odnosi so največje učenje. Na naši poti srečujemo ljudi, ki so del našega življenja samo nekaj časa, nekateri pa ostanejo za vedno. In modro je, da to sprejmemo, ko je čas za to.
Ko smo v nekem odnosu bodisi zelo srečni ali zelo jezni, takrat zagotovo ni čas za odhod. V obeh primerih se naša duša še ni naučila vsega kar je njen namen. Ko nekdo iz nas izvablja jezo, razočaranje ali žalost je čas, da se malce odmaknemo iz situacije in se vprašamo, kaj se zares v tej situaciji učimo. Zakaj smo se znašli prav tukaj in zdaj? Za naše učenje so takšni odnosi zelo koristni. Pa smo spet pri Ljubezni. Prav v trenutku jeze, ali pa sekundo za tem je pravi čas, da pogledamo vase, da v sebi najdemo lastnost ali vzorec ali travmo, ki je pripeljala do tega trenutka. Ne izplača se vztrajati v takem odnosu, se pa zelo izplača vztrajati v teh pogledih vase in posledično v odnosu. Pa se vrtimo v krogu.
Če vztrajamo v določeni situaciji leta in leta, trpimo in se nikamor ne premaknemo je zares čas, da se vprašamo, kaj je pravzaprav namen tega našega početja. Takšna vztrajnost lahko pelje nas in ljudi okoli nas v pogubo. Ker pravzaprav ne vztrajamo z določeno osebo recimo zaradi otrok, zaradi materialnih dobrin, v taki situaciji vztrajamo zato, ker se bojimo pogledati vase, ker nas je strah tega, kar bomo videli in ugotovili o sebi. Konec koncev pa je tudi takšna vztrajnost del učenja in tudi ni narobe. Za nekatere lekcije pač potrebujemo malce več časa. Čas za odhod je takrat, ko ne čutimo več jeze, žalosti in razočaranja. Takrat, ko ne čutimo več nič. Takrat smo prišli do spoznanj in rešili vse lekcije.
Zato je najbolje, da vztrajamo v Ljubezni do sebe. In če bomo vztrajali in trenirali Ljubezen do sebe, bomo na svet kmalu gledali drugače. Naši cilji bodo postali nekaj, kar bomo gradili, ne bo se nam mudilo v novi dan, ker bomo uživali v današnjem. Z vztrajanjem je zelo povezana tudi odgovornost za dejanja, za katera se odločimo in odgovornost za posledice. In če se zamislimo in pomislimo na to, kakšne posledice naša vztrajnost prinaša in upamo prevzeti odgovornost, potem je ta vztrajnost s podporo naše duše. Mogoče v danem trenutku ne vidimo pravega smisla, a nas naše srce, ko ga zares poslušamo, podpira na dani poti. Verjamem, da ste že večkrat bili v situaciji za katero pravzaprav niste vedeli zakaj še vedno vztrajate, pa se je na koncu izkazalo, da je bilo zelo dobro.
Če vztrajamo v nesmislih, ker v tem trenutku čutimo, da je tako prav ni prav nič narobe. Pomembno je, da vseeno živimo ta trenutek tukaj in zdaj in pomembno je tudi to, da drugim pustimo živeti. Ta trenutek je vse kar imamo in kar imajo drugi. In z vztrajnostjo se daleč pride, najdlje takrat, če živimo in pustimo živeti.
Lep dan vam želim,
Suzana Clara