Učili so nas, da je dobro vedeti kam gremo. Učili so nas tudi, da je potrebno načrtovati svoje življenje, da ne moremo kar živeti brez cilja. Učili so nas, da se ne smemo kar prepustiti življenju, ker nas čakajo določene pasti, ki nas bodo zrušile. Pa še veliko tega smo slišali odkar smo prišli živeti na ta planet.
Ko smo bili še čisto majhni otroci smo eni bolj drugi manj kljubovali raznim zapovedim kaj se sme in kaj se ne sme. Seveda je bilo modro poslušati nasvete, ki so nas obvarovali različnih nesreč. Ko smo bili še čisto majhni so se nasveti zares nanašali na našo fizično varnost. Potem smo rasli in se razvijali, rasli pa so tudi nasveti okolice in se počasi začeli nanašati na vse druge stvari, ne samo na našo fizično varnost. To se sme in to se ne sme. To moramo narediti tako in ono drugo tako. Bili smo nepopisan list papirja, ki je vpijal energije iz okolja.
Odraščali smo in ta navdušen, neustrašen otrok je počasi bledel in se civiliziral. Naučil se je lepega obnašanja, če je bilo okolje neizprosno pa je čisto potonil in se zakopal v naše globine. Kot odrasli se sedaj velikokrat sprašujemo zakaj se ne upamo pokazati, zakaj nam stvari ne uspejo, kaj naj naredimo, da bomo v sebi občutili srečo. Kako pravzaprav živimo? Koliko tiste pustolovščine je še ostalo v nas? Pustolovščina ne pomeni, da delamo neumnosti, da smo neodgovorni in gledamo samo nase. Pustolovščina pomeni navdušenje nad tem, kar sedaj živimo.
To je to, da imamo sanjsko službo, da uživamo v vsakem trenutku in se nam življenje zares dogaja. Veliko nasvetov je, da je potrebno narediti najprej stvari, ki jih najbolj sovražimo in potem vse ostale druge, ker jih je pač potrebno narediti. Če tudi smo v tem trenutku čisto na tleh, v službi, ki jo sovražimo in nas utruja, v okolju, ki nas najeda in nam ne da dihati, lahko s primernim pristopom vse to spremenimo. Odvisno je od nas in od našega pristopa. Odvisno je od tega koliko dovolimo, da je naše življenje pustolovščina. Ob tej besedi pomislimo na nekaj kar nas zanima, na nekaj kar je zanimivo in nam prinaša nove stvari v življenje.
Če bomo na ta način pogledali na ta trenutek bomo ugotovili, da bomo spet postali otrok. Prebudili bomo notranjega otroka, ki nas bo vodil in nam priskrbel zadovoljstvo. Ta notranji otrok nam bo povedal, če se ne želi več igrati te igre, ki jo trenutno igramo in nam pokazal druge možnosti. Ko smo nesrečni, to pomeni, da ne poslušamo notranjega glasu, ki nam govori kaj nas moti, Res je, da je potrebno preživeti. Ni modro na vrat na nos dati odpoved v službi, ki nas utesnjuje, ampak je modro pogledati kaj lahko ukrenemo, da temu več ne bo tako. Kaj lahko pri sebi naredimo, da bomo v tem položaju zadovoljni. Pogledati je potrebno zakaj nas je življenje postavilo točno sem kjer se sedaj nahajamo.
Potrebno je ugotoviti kaj nam ta situacija sedaj prinaša dobrega. Zagotovo bomo našli vsaj eno stvar. In te stvari se lahko oprimemo in gradimo naprej. Ko smo nesrečni v neki dani situaciji je odgovorno in modro, da pogledamo vase. Ko začnemo iskati krivce smo že skrenili s poti. S tem, ko se ukvarjamo z drugimi mečemo proč našo dragoceno energijo, ki bi jo lahko porabili za graditev naše sreče. Kot, če bi opeko, ki jo potrebujemo, da si zgradimo hiško eno za drugo metali za neznanci in se ukvarjali predvsem s tem koliko jih bomo zadeli. Naša hiška na tak način ne bo nikoli zgrajena.
Pomembno je biti tukaj in zdaj in pomembno je, da prisluhnemo notranjemu otroku, tisti naši energiji, ki je navdušena nad stvarmi in radovedna kaj ji prinaša življenje. Vsi smo nekoč bili otroci in vsi imamo v sebi notranjega otroka, ki želi sodelovati z nami. Res je, da smo sedaj odrasli in imamo veliko obveznosti in odgovornosti, ampak včasih je potrebno dati duška svoji notranji energiji, ki nam prinaša veselje. Če pogledamo vase in vidimo samo žalost, to samo pomeni, da nismo šli dovolj globoko. Globoko v nas spita navdušena punčka ali fant, ki želita živeti življenje in ga odkrivati z lepe plati. Modro je, da jima to dovolimo. Da ju prebudimo in najdemo pa je pomembno, da se nehamo ukvarjati z drugimi in iskati krivce za svojo nesrečo, ampak se osredotočimo samo nase. Ko bomo v sebi prebudili veselje in navdušenje bo naša okolica presrečna, ker bomo delili veselje in zlahka reševali probleme. Predvsem pa bomo v okolje prinašali preproste rešitve, ki bodo zagotovo delovale in energijo, ki bo gradila in ne rušila.
Suzana Clara