Vsi poznamo besedo zavest, le malokdaj pa o njej zares razmišljamo. Razlikujemo, ko je kdo pri zavesti ali nezavesten, ampak to je fizično stanje. Zavest o kateri govorimo v duhovnem smislu je vse kar smo ustvarili tekom našega življenja, preteklih življenj in bomo ustvarili v prihodnjih življenjih.
Živimo lahko na več načinov. V današnjem svetu je zelo pomemben um. Nesreča tega uma je, da se stara in ko se naučimo veliko stvari, ko smo vsaj delno zadovoljni pridemo v leta, ko nam um začne pešati. Prav tako kot naše telo. Zadnje čase se veliko govori o demenci, ko naš um več ne ve kje smo, zakaj smo in kako smo nekam prišli. Zelo zanimivo pa je to, da dementni ljudje v večini ne poznajo strahu in izgledajo srečni. Tudi o bolečinah ne tožijo. Samo v naš svet se več ne vklapljajo. Ni jim mar in to ne prostovoljno.
Zakaj torej umu dajemo toliko veljave? Um nam pove kaj je prav in kaj ni. Usmerja nas v življenju in nam narekuje postopke, ki jih moramo opraviti, da bomo nekaj postali. Naš um razrešuje uganke in si zapomni veliko stvari. Zelo je koristen. Veliko stvari v našem življenju pa je takšnih, ko nam preveliko vključevanje uma lahko škodi. Ko naša glava ali um vedno meljeta postanemo utrujeni in več ne vemo kaj smo pravzaprav hoteli. V glavnem je uporaben za stvari, ki so čisto zemeljske narave in z našo notranjo srečo in dobrim počutjem nimajo kaj veliko skupnega.
Priklopljeni pa smo še na nekaj drugega, ne samo na naš um. Priklopljeni smo na zavest. To je nekaj večjega. Gradimo jo s svojimi dejanji, s svojim dojemanjem sveta, kot nekaj več kot samo materijo. Veliko zavesti obstaja. Naša osebna zavest, ki je odvisna od tega kako čutimo in kako smo pravzaprav povezani s svetlobo in predvsem s samim seboj. Ko uspemo se prepustiti svetlobi v celoti, imamo neomejen dostop do višjega jaza in naše zavesti, ki je veliko večja kot smo mi sami. Zlahka razrešujemo probleme in sprejemamo odločitve. Na naše življenje vpliva tudi, če ne verjamemo v svetlobo in temo, če ne verjamemo, da obstajajo energije, tudi če mislimo, da je naše življenje samo potovanje od rojstva do smrti in potem ni nič več. To zavest lahko s pridom uporabljamo skupaj z našim umom.
Veliko bolj problematična pa je v zadnjih časih kolektivna zavest. Ta zelo vpliva na naše življenje. Ko smo v svetlobi in ljubezni se ničesar ne bojimo, imamo notranji mir in zavedanje. Občutimo srečo in zadovoljstvo. Takšni ljudje današnji družbi ne koristimo kaj dosti. V glavnem ne potrebujemo zdravil, ne letamo brezglavo po nakupih, ne kupujemo novotarij, ki sistemom prinašajo največje dobičke. Ne potrebujemo bombončkov, ki bi nas omamili, da ne bi več zaznavali realnosti. Ker smo del kolektivne zavesti, saj živimo v skupnosti, je potrebno kolektivno zavest oblikovati tako, da bo vplivali tudi na srečne in zadovoljne ljudi. Zato sistemi vedno najdejo kakšno kost, ki jo vržejo nam ljudem, da jo glodamo in ob tem glodanju ustvarjamo energijo, ki ustvarja kolektivno zavest polno strahu. Ko smo v strahu smo vodljivi.
Kolektivno zavest oblikujemo mi vsi. Vsak od nas, če tudi misli, da je zelo nepomemben je prav tako oblikovalec kolektivne zavesti. Vsi v enaki meri. V tem smo ljudje enakopravni. Vsak dan v našo družbo pošiljamo energijo z našimi mislimi in dejanji. Pa se tega zavedamo? Dogodki zadnjih let in novice v ljudeh vzbujajo strah. Strah je najmočnejša energija. Če umu damo strah bo zelo dejaven, mi pa bomo vedno bolj pod stresom, dokler se ne bomo vžgali in izgoreli. Problem, ki nastaja je ta, da se tej kolektivni zavesti ne moremo čisto izogniti, ker smo del nje. Zato smo lahko nekje zadovoljni in srečni, pa se kar naenkrat od nekod pojavi strah ali pa nekaj kar nam ne paše pa še sami ne vemo zakaj se tako počutimo. V takih trenutkih je zelo modro, da imamo izoblikovane vrednote in smo povezani s svetlobo, ker je to orodje, da počistimo navlako, ki nam ne da dihati.
Energije, ki so nam na voljo so zelo lepe. Še nikoli niso bile takšne. Vedno več svetlobe prihaja na Zemljo in vedno lažje se povezujemo sami s seboj in smo srečni. Samo odločiti se moramo in razmisliti kaj zares potrebujemo. Vsaka naša misel gradi ta naš svet, vsako naše dejanje in vsaka beseda. Tega se moramo zavedati, predvsem takrat ko kritiziramo in pametujemo o stvareh na katere nimamo nobenega vpliva. Res ga nimamo. Imamo pa vpliv na to kako o tem govorimo in kakšna so naša dejanja. A si upamo prevzeti odgovornost za to, da nekdo od strahu zboli, ker mi kritiziramo to in ono? Imamo vpliv in to veliko večjega kot si mislimo. Veliko bomo naredili za kolektivno zavest, če ne bomo naokoli širili strahu in negativnih misli. Veliko bomo naredili za ta svet, če bomo na svojem delovnem mestu odgovorni in spoštljivi do sebe in do drugih. Veliko bomo naredili za ta svet, če bomo vedno dali vse od sebe kar zmoremo. Veliko bomo naredili za ta svet, če bomo aktivni tam kjer živimo in bomo delali dobro za ljudi v naši neposredni bližini. Vse to oblikuje naš svet. Potrebno je pomesti pred svojim pragom in v svojem bivališču. Če bo to naredil vsak izmed nas, bomo takoj opazili, da je ta svet zares lep in kolektivna zavest bo postala podpora srečnemu življenju.
Suzana Clara