Svet je lep. Še nikoli ni bil tako lep kot je sedaj. Še nikoli ni bilo bolj pravega trenutka, da izstopimo iz žalosti in tesnobe, kot je ta. Življenje nam v danem trenutku daje vse kar potrebujemo in stvari vedno postavlja na pravo mesto. Res je, da velikokrat to težko razumemo, predvsem takrat, ko nam življenje vzame nekaj kar iz vsega srca ljubimo, ali pa nam samo grozi, da bomo to izgubili. Takrat je težko razumeti, da je to bilo prav. Zgodi se, da nas določeni dogodki tako zelo zaznamujejo, da jih ne zmoremo sprejeti celo življenje. In naše življenje postane sivo in neprijazno. Zapremo se v tančico, ker ne želimo, da svet vidi našo bolečino.
Modro se je vprašati kako živimo. Čemu v življenju dajemo poudarek? Kaj od tega, ki nas sedaj meče v slabo voljo je zares pomembno? Skozi življenje smo postali preveč resni. Izgubili smo radovednost. Prehitro verjamemo vsemu kar slišimo. Čas je, da se spomnimo kako je bilo, ko smo bili otroci. Ko otrok nekaj vpraša, mu mi odgovorimo. Če smo mu odgovorili nekaj kar ne razume , nas vpraša zakaj je to tako. Bolj bomo odgovarjali s srcem, lepšo komunikacijo bomo imeli. Otroka ne moremo zadovoljiti, če mu rečemo kar nekaj. Otroci ne upoštevajo tega kar poznamo v teoriji, ampak se učijo iz vzgledov. Počnejo to kar vidijo, ne to kar slišijo. Zato, ker njim je življenje igra.
Kdaj smo izgubili občutek za igro? Igralci v gledališču so najboljši takrat, ko se poistovetijo z vlogo, ki jo igrajo. Torej, rešitev igre našega življenja je v tem, da sprejmemo svojo vlogo in jo odigramo najboljše kar lahko. Imamo talent in imamo možnost, da smo to kar smo. Sem smo bili postavljeni in tukaj živimo. Nujno je, da v sebi najdemo vsaj malo otroške igrivosti in radovednosti. Ni prepozno. Samo strahu se moramo znebiti. Ampak kako to narediti?
Strah je nasprotje Ljubezni, Kot je vrela voda nasprotje ledu. Bolj vrelo vodo bomo vlili na naš led, ki nam ne da, da se prosto gibljemo, prej ga bomo stopili. Nobene možnosti nima led, da ostane, če ga zalije vroča voda. Bolj vročo ljubezen bomo imeli v sebi manj bomo imeli ledenega strahu. Strah nas zamrzne v času in prostoru. Ne dovoli nam, da smo prožni. Ne dovoli nam, da čutimo. Ne dovoli nam da delamo kar želimo.
Svet je postal hladen in poln strahu, ker smo to dovolili. Premalo vroče Ljubezni nosimo naokoli, zato se nam zdi, da ne moremo stopiti ledu. Od nas je odvisno kakšen bo svet okoli nas. Vsi tirani in izgubljene duše, ki so okoli nas, potrebujejo rešitev. Ni modro, da dovolimo, da nas potegnejo v svoj svet, modro je, da jih zalijemo z Ljubeznijo. Zagotovo se bo naš svet odtalil. Ta naš svet bo postal bolj igriv.
Ja, razumem. Težko je nekomu, ki nas ustrahuje dati Ljubezen. Zelo veliko ljubezni moramo imeti v takih trenutkih. Lahko jo dobimo od zgoraj iz vseh strani, ampak smo zaprti in v zaprto posodo težko kaj damo. Zato je potreben trening. Najlažje je odpreti svoje srce, ko se zazremo v otroške oči. Otroci so iskreni, odprti in nas zares vidijo in tudi razumejo. Za njih je svet igra. In igrajo jo po svojih najboljših močeh. Odrasli smo tisti, ki smo zaprti in težko sodelujemo v igri življenja. Otroci si želijo igre. Če igre ne najdejo v okolju kjer živijo, jo najdejo drugje. Svet v katerem živimo to kar hitro izkoristi in jim ponuja igre vseh vrst. Otroci pa sprejmejo to kar je na voljo.
Ne pomagajo takšni in drugačni članki, knjige in revije. Ne pomaga pametovanje in prepovedi. Otroci se učijo od nas, od našega življenja. Na žalost se veliko preveč ukvarjamo z nadzorom in kontrolo kaj se sme in ne sme in veliko premalo odpremo srce in se predamo igri življenja. Pa tudi to ni čisto res. Ko začnemo opazovati naše življenje, ko nam postane mar kako mi živimo, ko si upamo biti Ljubezen nas ni strah. Ne razmišljamo o tem kam gre ta svet, ampak igramo svojo vlogo z vsem srcem in Ljubeznijo. In takrat spoznamo, da je ta svet lep in takšen bo tudi svet ljudi, ki bodo živeli za nami. Tako bo, če bomo s svojim vzgledom omogočili, da bo lahko zavladala Ljubezen na vseh področjih.
Suzana Clara