Kvaliteta našega Življenja je odvisna od tega koliko v tem življenju sodelujemo. Odvisna je od tega koliko smo v svojem življenju zares prisotni. Čudni stavki, ampak zelo resnični. Lahko se zgodi, da sploh ne živimo svojega življenja, ampak življenja drugih. Če pogledamo globoko temu seveda ni tako. Lahko se nam samo zdi, da smo neko obdobje živeli za nekoga drugega in smo pozabili sami nase in na naše življenje. Ko pridemo malce v leta pa pride kesanje, da smo zamudili pravzaprav svoje lastno življenje. Svojega lastnega življenja pa seveda ne moremo zamuditi. Živimo ga tako ali tako.
Kaj pravzaprav pomeni, da smo živeli za druge in pozabili nase? In predvsem se moramo vprašati zakaj smo to počeli?
Na ta svet smo prišli z različnimi talenti in seveda tudi z različnimi ranami. Rodili smo se v našo matično družino staršem, ki so tudi imeli svoje rane in svoje življenje. Eni gledamo na naše otroštvo kot srečno, drugi spet drugače. Odločiti se, da bomo živeli za druge pa v resnici ni prav plemenito dejanje, ampak ravno nasprotno. To pomeni, da ne želimo prevzeti odgovornosti za to kar počnemo in se ne želimo soočiti z bolečinami in ranami, ki jih imamo v naših globinah. Pomeni to, da ne pometamo pred svojim pragom, ampak iščemo smeti drugje. S tem, ko nekomu rečemo, da smo živeli zanj in smo sedaj razočarani, ker seveda ta oseba ni ravnala po naših željah je veliko breme, ki ga lahko naložimo tej osebi, ki smo ji “podarili” del našega življenja.
Energije vedno delujejo daj dam in vedno so v ravnovesju. Velikokrat se zgodi, da povračila ne dobimo od osebe, ki smo ji nekaj dali ampak čisto z druge strani. Dogaja se, da dajemo osebi, ki nas zato ni prosila, ampak smo se mi odločili, da ta oseba to potrebuje. Ta oseba tega ne sprejme, velikokrat sploh ne ve, da bi morala kaj sprejeti in ta naša energija gre v prazno. Ko se izčrpamo, ker samo dajemo, pa smo razočarani in utrujeni. To se v današnjem času zelo pogosto dogaja, ko starši “organizirajo” otrokovo življenje, otrok pa kasneje potroši zelo veliko energije, da se izkoplje iz “krempljev” staršev. Zagotovo je to dejanje s katerim starši želimo dobro svojim otrokom, ampak se na koncu izkaže, da je bilo vse druga kot to. Saj veste gosenica mora sama zlesti iz bube, če hoče živeti.
Ko smo zaposleni s tem, kako bomo neki osebi naredili nekaj dobrega ali ji pomagali, se zgodi, da te osebe velikokrat sploh ne slišimo, kaj nam želi povedati. In tako nekomu, ki je že v težavah na ramena naložimo dodatna bremena, ki jih mora nositi. To se dogaja takrat, ko nas za pomoč ne prosijo, mi pa “vidimo” in “čutimo”, da ta oseba potrebuje pomoč. Zato je modro biti čuječ in pozoren, ker samo tako lahko slišimo kaj nam drugi govorijo. Modro se je ustaviti in prisluhniti, nato pa stati ob strani, ko nas za to prosijo. Potrebno je dovoliti, da ljudje na svoj način zlezejo iz bube, da lahko postanejo metulji.
Drugi vidik te zgodbe pa je, ko je potrebno odložiti breme, ki ga nosimo. Vedno se na naši poti najde nekdo, ki nam ponudi svojo roko. Res pa je, da mi to roko zlahka spregledamo, ker gledamo v drugo smer. Velikokrat imamo svoje mnenje, kdo bi nam moral stati ob strani. Resnica je ta, da moramo svoja bremena odložiti sami, da moramo do spoznanj priti sami, da moramo svoje smeti pomesti sami. Samo tako pridemo do spoznanja, ki ga te stvari skrivajo v sebi. Samo nam so namenjena ta bremena, te težave in to zato, da se bomo nekaj naučili in prišli do spoznanj. Ob naši poti pa stojijo pomočniki, ki odigrajo svoje vloge, da nam je lažje. Modro je izbrati osebo, ki nam svojo roko ponudi, ne pa tekati za nekom drugim in rotiti, naj nam pomaga.
Veliko stvari nas v življenju lahko teži. Na svojih ramenih nosimo mala in lahko tudi velika bremena. Pri tem ne smemo pozabiti, da so ta bremena naša odgovornost in tudi način, kako smo jih dobili je naš. Lahko smo si jih sami naložili ali pa smo dovolili, da nam jih natovorijo drugi. Vseeno je. Breme je breme in nobene potrebe ni, da ga imamo na svojih plečih. In to je zelo dobro. Ker so ta bremena naša odgovornost v sebi nosimo moč ali ključ kako jih odložiti. Ni dovolj samo pripovedovati o tem kaj nas vse teži in tišči, pomembno je, da smo pripravljeni nekaj storiti glede teh težav. In ko se lotimo odlaganja določenega bremena, ugotovimo, da sploh ni tako težko, kot smo mislili, da bo. Ugotovimo, da je lahko prav prijetno in velikokrat tudi zabavno. Samo odločiti se je treba, da bomo odložili, nato pa prisluhniti kaj nam pošilja življenje. Univerzum pa poskrbi na kakšen način se bo zgodilo. Ko smo pripravljeni sprejeti odgovornost, da je Življenje, ki ga živimo naše, se na naši poti znajdejo ljudje, ki nam stojijo ob strani. Mi pa ugotovimo, da smo na Zemljo prišli Živeti in ne trpeti.
Suzana Clara