Težko je sredi negotovosti razmišljati o prihodnosti. Kar hitro lahko zapademo v lenobo, ker tako ali tako je vsepovsod polno omejitev. V sekundi lahko najdemo nekaj kar nam manjka, da svojih načrtov, planov in sanj ne moremo uresničiti. Seveda se nam ponuja tudi panika namesto lenobe. Ob vsem skupaj pa največkrat pozabimo, da smo prav vsa bitja obdarovana z intuicijo, notranjim občutkom, ki nam pove kaj je dobro za nas in kaj ne. Ne samo to, da nam pove kaj bo delovalo in kaj ne bo, ampak predvsem to, kako naj delujemo, da bomo prišli do tistega nam ljubega zaključka. Zdi se nam, da se že mesece vrtimo v krogu. Vrtimo se zato, ker še nismo iz njega izstopili ali pa zato, ker že stotič ponavljamo isto vajo in je še nismo osvojili. Ja, vsakokrat ob zaključku te vaje malce pokritiziramo kako je življenje težko in gremo spet v nov krog. Ni modro v teh trenutkih našega obstoja pozabiti na sanje. Živimo v času, ko si lahko vzamemo čas, da razmislimo kam želimo naprej.
Kot prvo je potrebno razmisliti koliko dobrega naredimo za ta svet ali za druge ljudi z našim delom. Mogoče pa je prišel čas, da spremenimo našo smer. Da se prepustimo svojemu notranjemu glasu, ki že nekaj časa kriči kaj in kako je potrebno. V sebi imamo instinkt. Ta instinkt nam ne govori, da bo vse propadlo in da ne bomo preživeli. Instinkt ne govori, da ne zmoremo. Instinkt nam ne govori, da nismo sposobni, da ne znamo. Ko v sebi slišimo take besede in odgovore, moramo vedeti, da iz nas govorijo določeni vzorci, ki smo jih pobrali na poti našega življenja ali pa so nam jih vcepili drugi. Ni pomembno kdo, pomembno je, da jih prepoznamo. Naš notranji glas nas vedno in povsod vzpodbuja kaj lahko ukrenemo, kaj lahko naredimo. Živimo v času, ko nas plačujejo, da smo doma s svojimi otroki. Pa nam ni prav. Prišel je čas, ko lahko poskrbimo za svoj dom, ker ne smemo od doma, pa nam spet ni prav. Izgubili smo službo, ki nam je šla na živce, pa nam ni prav. Priklenjeni smo na svoje domače, ki naj bi bili naša ljubezen in zaklad, pa nam ni prav. Vse kar to naše življenje želi od nas je to, da se zavedamo samega sebe in okolice v kateri živimo. Življenje želi, da začnemo živeti. Na vsakem koraku smo zasipani s stavki, da se naj obnašamo odgovorno. Ja, odgovorno. Zase in za svojo okolico. Zavedati pa se moramo tudi besed, ki jih govorimo. Največkrat rečemo, da si želimo, da bi imeli topel dom, otroke in mir okoli sebe. Govorimo, da ne potrebujemo veliko. Zakaj potem sedaj kričimo in smo nezadovoljni?
Če kdaj, potem je sedaj potrebno prisluhniti notranjemu glasu, ki nas vodi. Ja, mogoče se nam zdi neumen, ker govori stvari o katerih nikoli nismo razmišljali. Daje nam predloge, za katere še sami ne verjamemo, da bi lahko uspeli. Ampak sanje so tiste, ki nam dajejo dober občutek. Vse kar nas obdaja so nekoč bile sanje. Nekdo je sanjal in nekdo je te sanje uresničil, da mi sedaj lahko v avtomobilih drvimo naokoli, še več, naokoli lahko letimo kot ptice in še veliko sanj, ki so se nekoč zdele nemogoče živimo danes. Čas je, da prenehamo biti razvajene tečnobe in začnemo razmišljati zakaj smo pravzaprav na tem svetu. Tu smo s točno določeno nalogo, ki jo moramo izpolniti. Ne obstaja tabletka, ki nam bo prinesla srečo, morda za trenutek, ampak ne čisto zares. Ne obstaja nekdo, ki nam bo spremenil življenje. Tukaj smo in zdaj in na voljo imamo to kar imamo in iz tega moramo zgraditi svojo sanjsko prihodnost. In najlepše od vsega je, da v sebi nosimo moč za realizacijo svojih sanj. V sebi imamo notranji kompas, ki nam govori kako in kaj. Najprej prisluhnimo svojim besedam, ki jih pošiljamo v svet, nato prisluhnimo besedam, ki so okoli nas. Zavrzimo vse besede, ki nam govorijo, da ni mogoče. In začnimo delati in uresničevati svoje sanje.
Ja, seveda obstaja velika možnost, da ne bomo uspeli. Vendar bomo vsaj poizkusili in ob tem bomo uživali. V uresničevanju svojih sanj moramo uživati, če ne, potem je potrebno preveriti, če so to res naše sanje. Stari pregovor pravi: Delo krepi. Zamisliti se je potrebno kaj počnemo, če nas delo ubija in še bolj se je potrebno zamisliti zakaj še vedno to počnemo. In prišli so časi, ko je čas za razmislek. Prišli so časi, ko je kljub vsej navlaki okoli nas čas za sanje. Za življenje. In bodimo pazljivi kaj si zares želimo, kajti naše sanje stremijo k temu, da se uresničijo. Celo vesolje stremi k temu, da se naše sanje uresničijo. Zato se predajmo srcu in delu iz srca. Počutili se bomo lepo. In ugotovili bomo, da se naše sanje že uresničujejo. Tukaj in zdaj.
Suzana Clara