Velikokrat lahko poslušamo o stresu, o tem kako nimamo časa, kako se nam vsem mudi, ne zmoremo. Kam hitimo? Kaj želimo doseči? Že nešteto let ljudje lahko naenkrat naredimo samo en korak. V osnovi se še vedno rojevamo na enak način in na koncu svojega življenja umremo. Zakaj se vmes pojavijo trenutki, ko smo tako obremenjeni, da lahko celo izgorimo? Znanost je zelo napredovala. Tako zelo, da imamo pametne telefone, pametne avtomobile in v zadnjem času tudi pametne hiše. Še veliko te pameti bi lahko našli. Pa vendar, zgleda nam vsa ta pamet čisto nič ne olajša življenja, ampak nam ga včasih celo zapleta. Namen seveda ni tak. Ob vsem tem pozabljamo, da še vedno lahko naredimo hkrati samo en sam korak. Pozabljamo tudi to, da je naše telo grajeno tako, da potrebuje te korake. Naše telo potrebuje, da ga peljemo na sprehod, da mu privoščimo počitek, predvsem pa potrebuje to, da se vsako sekundo počuti dobro.
Tukaj na Zemlji, v času našega življenja se vse vrti okoli našega telesa. Preko njega zaznamo naše počutje. Samo nam pove kaj želi in kaj moramo narediti. Ker pa živimo v pametnih stvareh in uporabljamo pametne stvari, smo obremenjeni z vsem ostalim in pozabimo prisluhniti svojemu telesu, ki je za nas zelo pomembno. Trdoživi smo in vsega se privadimo. Eni prej drugi kasneje. Vse to nam priča zgodovina. Vsak ima svoje poslanstvo. Nekateri bolj opazno drugi manj. Tako nam življenje poteka po utečenih tirnicah in čakamo na posebne trenutke, da se ustavimo in prisluhnemo sebi. To da prisluhnemo sebi je v tem hitenju postal poseben trenutek. To zagotovo ni namen našega življenja.
Vsak trenutek v življenju sprejemamo odločitve kaj in kdaj bomo naredili. Te naše odločitve bi naj temeljile na svobodni volji. Predvsem pa bi bilo dobro se zavedati, da naše fizično telo tekom našega življenja preživlja določene faze. Znanost je prišla tako daleč, da te faze v določenem obdobju lahko pospeši ali pa jih malce zaustavi, vendar še vedno se naše fizično telo ravna po letih življenja, ki jih je že preživelo. Zelo modro je ravnati modro v določenih letih in fazah. Modro se je odločati kaj bomo počeli. Veliko možnosti imamo in zagotovo lahko najdemo v tem velikem svetu prostor zase in za to kar želimo početi. Pa ni v tem problem, da bi bilo malo prostora, vsaj v tem našem svetu ne, problem je v preveliki izbiri. Problem je v tem, da ne vemo kaj želimo. Problem je v tem, da ko počnemo eno stvar, razmišljamo o drugi, medtem ko smo na enem mestu si želimo biti nekje drugje.
Da se rešimo stresa je potrebno sam sebi pogledati v oči in se vprašati kaj pravzaprav želimo? Kaj je naša pot in kaj z veseljem počnemo? Ko smo z nekom, ki nam je drag in blizu, trenutki niso stresni. Ko opravljamo delo v katerem uživamo, nismo v stresu. Rešitev je torej zelo preprosta. Veliko bolj preprosta, kot si predstavljamo. Potrebno je samo sprejeti odločitev, da bodo vsi trenutki, ki jih bomo preživeli posebni in stres bo sam od sebe izpuhtel. Seveda našega življenja ne moremo spremeniti takoj, lahko pa se vsako sekundo zavedamo kaj počnemo, smo tukaj in zdaj in zares živimo. Ni res, da moramo biti na dopustu, da lahko uživamo. Ko najdemo delo, ki nas izpolnjuje ali pa spremenimo naš odnos do dela, da nas delo, ki ga imamo izpolnjuje, je delo takšen užitek, da ne razmišljamo o dopustu. Zares začnemo živeti.
Smisel tega, da imamo potomce je v tem, da z njimi uživamo, da jih naučimo osnovnih življenjskih veščin, ki jih znamo, da v njih zaznamo talente, ki jih skrivajo v sebi, da jim stojimo ob strani. Ni smisel življenja v tem, da jih prepustimo v milost in nemilost tujim ljudem, mi pa v stresu opravljamo povsem neko drugo delo. Možnosti za to, da se odtujimo od naše okolice imamo zares veliko, vendar je naša svobodna izbira kaj bomo počeli. Potrebujemo posebne trenutke, ki bodo sestavljali naše življenje. Ko te posebne trenutke živimo se ne bojimo staranja, svoje telo pa sprejmemo z ljubeznijo in spoštovanjem. Ti posebni trenutki so ljubezen do sebe, ti posebni trenutki so delati nekaj, kar nam je všeč, ti posebni trenutki so ljudem s katerimi živimo stati ob strani. To je to, kar dela naše življenje polno. Zares živeti pomeni spoštovati obdobja svojega življenja, zares živeti pomeni bitu tukaj in zdaj, zares živeti pomeni sprejeti odgovornosti, ki jih imamo in dovoliti ljudem okoli nas, da sprejmejo svoje. Vse našteto ima opraviti s tem, da začutimo sebe in opravimo delo, ki nam je naloženo v tem trenutku tukaj in zdaj z ljubeznijo. Ko bomo živeli tako se bo naš stres zelo zmanjšal. Ugotovili bomo, da stres, ki ga doživljamo sestavljajo dogodki, ki z nami nimajo tako zelo močne povezave. Ugotovili bomo, da ta stres sestavljajo sodbe drugih ljudi, ki do teh sodb nimajo nobene pravice, ker imamo svobodno voljo. Ugotovili bomo, da smo v stresu predvsem zaradi preteklosti ali prihodnosti, sedanjost pa je tista, ki jo živimo.
Karkoli delamo v tem trenutku, je vredno. Vredno je temu trenutku posvetiti vso pozornost, ki jo premoremo. Zato, ker je samo ta trenutek to kar zares imamo. Vredno je pogledati vase in zares videti. Nismo popolni, takšni pač smo. To ne pomeni, da smo slabi, ampak pomeni to, da imamo še prostor za izboljšave. Lahko delamo na sebi, da se bomo izboljšali, da bomo postali še bolj mi. Odkrili bomo svojo modrost, odkrili bomo nevednost. Odkrili bomo svoje veselje in svojo žalost. Odkrili bomo svojo svetlobo in svojo temo. Predvsem pa bomo odkrili Ljubezen, ki jo že od nekdaj nosimo v sebi. Spoznali bomo kako lepa oseba smo zares.
Suzana Clara