Ko hodimo naokrog po svetu, se različno odzivamo na stvari, ki jih na svoji poti srečujemo. Lahko so naši odzivi pogojeni z našimi vzorci, ki jih nosimo s seboj. Lahko odreagiramo z bolečino ali prizadetostjo. Najbolje pa je, če na okolico in priložnosti na naši poti odreagiramo s srcem. Velikokrat si želimo, da bi bili ustvarjalni, da bi videli priložnosti, želimo si biti neobremenjeni, da bi lahko živeli po svojih najboljših močeh. Najhujša možna varianta se nam zgodi takrat, ko imamo plan za naše življenje, pa nam ne gre vse po planu. Tudi takrat nam naše življenje na pot pošilja nove priložnosti, vendar zaradi zagledanosti v naše neuspehe, ne vidimo kaj nam je vse na voljo. Najbolj srečni smo takrat, ko se v globine povežemo z našim srcem z našo notranjostjo, se prepustimo svojim talentom in ustvarjalnosti. Zato, da lahko to počnemo smo si ljudje izmislili različne hobije. Zelo dobro pa je, če lahko našo ustvarjalnost povežemo s svojim delom, ki ga opravljamo za preživetje.
Ko uspemo svoje srce povezati z umom, ko uspemo balansirati naš um in srce, takrat lahko naša ustvarjalnost neovirano teče in se razvija. Lahko se prepustimo, lahko začnemo ustvarjati svoje umetnine. Lahko je naše poslanstvo ustvarjati umetnine, lahko pa so te umetnine, ki jih ustvarimo namenjene izboljšanju našega življenje in bližnji okolici. Da to lahko ugotovimo, je ponovno potrebno pogledati vase. Največkrat v našem življenju ni potreben podroben načrt kaj in kako bomo počeli, potrebno se je samo prepustiti in poslušati srce. Pravzaprav podroben načrt in plan, lahko uničita našo ustvarjalno plat. Znana slovenska pesem pravi: “Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne, da ti ga spremeniš,” Ko začnemo verjeti v takšne in podobne besede, se počasi začnemo sproščati, zadihamo s polnimi pljuči, začnemo zares živeti. Ni potrebno iskati, potrebno je videti. Ni potrebe podrobno opisovati, potrebno je prisluhniti. Ni potrebe v vsakem trenutku iskati novega dela, potrebno je biti zadovoljen z opravljenim delom. Potrebno je začutiti notranje veselje, ko pogledamo delo, ki smo ga opravili. Dovoliti trenutku, da v njem začutimo zadovoljstvo. To je naša pohvala nam za naš uspeh.
Na vse stvari lahko gledamo vsaj na dva načina. Lahko gledamo s srcem ali pa z umom. Lahko iz vsega naredimo veliko zmešnjavo in sploh več ne vemo kaj je srce in kaj je um. Srce se vedno ukvarja z nami samimi, ne vključuje potrditve drugih ljudi, vključuje pa povezanost s svetom in z okoljem. Srce ne sodi, srce ne govori preveč, srce se ne boji. Ko se znajdemo v situaciji, ko začnemo soditi, ugovarjamo druge, se bojimo tega in onega, takrat smo daleč od svojega srca. Takrat deluje naš um, delujejo naši vzorci in stare energije. To vse so naučene stvari, ki smo jih pobrali iz okolja. Ja, lahko se zgodi, da je naše srce zlomljeno in potrebujemo naš um, da ga v tistem trenutku brani, da preživimo. Je pa zelo pomembno, da ugotovimo kdaj je nevarnost mimo in začnemo ponovno živeti iz srca. Ko pridemo na naslednjo postajo in srečamo podobno situacijo, kot v preteklosti, je vseeno vredno poizkusiti. Mogoče bo pa tokrat drugače. Modro se je obrniti vase in pogledati kako smo odreagirali v preteklosti, začutiti kje v naših energijah, v naših mislih nosimo strahove in rane. Naša nevarnost niso ljudje, ki nas obdajajo, naša nevarnost so naši vzorci, ki se vklopijo, ko srečamo določene ljudi.
Naše srce je takšno kot je. V osnovi deluje vedno za nas in naš razvoj. V osnovi vedno deluje tako, da pridemo do notranjega zadovoljstva, da začutimo zaresno srečo in zadovoljstvo. Prostor našega srca je tudi prostor naše duše, ki ji je vedno mar za nas. Res je, da je duša tukaj v našem telesu zato, da si pridobi določena spoznanja in nas včasih vodi po poteh, ki jih ne razumemo. Pa vendar. Ko preživimo določeno obdobje vidimo, da je naša pot bila potrebna in vredna, da se na koncu vedno vse sestavi v neko celoto iz katere smo pridobili spoznanje. Včasih na lažji, včasih pa tudi na malce bolj krut način. Če ne gre zlepa, gre zgrda pravijo. Zato je pomembno, da se prepustimo, da smo tukaj in zdaj pri vsem kar delamo in ustvarjamo. Ko smo tukaj in zdaj nam je mar za naše delo, nam je mar za ljudi okoli nas, jih slišimo, jim prisluhnemo, jim povemo kaj želimo, skratka ustvarjamo svet v katerem so stvari na mestu. Svet v katerem so stvari tukaj in zdaj. Naše življenje je sestavljeno iz opravljenega dela ne samo iz sanj kako bomo to opravili. Čutimo mamo Zemljo, ki nas ob vsem podpira, čutimo svoje fizične napore, svoje fizično telo, ki je posledica naših energijskih teles. Ko se počutimo slabo, ko zbolimo, se zavedamo, da je potrebno tudi v energijskem svetu popraviti stvari, da bo naše vozilo, v katerem se prevaža naša duša delovalo brezhibno. Naše telo ima sposobnost zdravljenja samega sebe, samo moramo mu dati priložnost, da lahko pokaže kaj zna. Mora nam biti mar, da temu našemu telesu omogočimo dostojno življenje. Pa ne s takšnimi in drugačnimi omejitvami in odtegovanji. Omogočimo našemu telesu življenje iz srca in po srcu. Saj v srcu ne nosimo strahov, jeze, žalosti in omejitev. V našem srcu nosimo Ljubezen, Svetlobo in Svobodo. Začutimo ga. To naše srce in dovolimo mu, da nas vodi tukaj in zdaj.
Suzana Clara