Ko se umirimo in začutimo svoj dih, lahko na plano pridejo občutki, ideje in spoznanja, ki jih prej nikoli nismo čutili. Lahko se zgodi, pravzaprav se največkrat zgodi, da takšnega sebe nismo navajeni in se nevede ponovno zaženemo v življenje. Lahko se zgodi, da na mestu v tišini ne zmoremo vzdržati niti minutke. Enostavno se nam zdi, da imamo še to in to za postoriti in, da si bomo vzeli čas takoj, ko dokončamo. In tako minevajo ure, dnevi, lahko tudi leta. Ne zavedamo se, da je svet obstajal pred našim rojstvom in bo obstajal tudi, če takoj zdaj odidemo. Dejstvo, da nismo tako zelo pomembni, da bi se svet porušil brez nas, bi nas moralo prebuditi in nam dati tako veliko svobodo, da bi poskrbeli zase. To, da nismo tako zelo pomembni je namreč svoboda in ne žalost. Imamo ves čas tega sveta, da ga izkoristimo, kot ga najbolje znamo. Svet je pravičen. Vsaj kar se časa tiče. Vsi imamo na voljo 24 ur na dan. Lahko jih izkoristimo v miru in ljubezni, lahko pa brezglavo hitimo naokoli.
Lahko se nam zdi, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo hiteli. Pa na koncu svoje poti ugotovimo, da smo zamudili skoraj vse, ker smo hiteli. Želeli smo videti vse kraje na svetu in ugotovimo, da pravzaprav nismo videli nobenega zares. Kaj bomo počeli in koliko sebe bomo vložili v vse kar počnemo je naša odločitev. Kako pa lahko vložimo sebe v stvari, če ne zmoremo minutko biti sami s seboj v tišini? Kako lahko vložimo sebe v nekaj, če se ne poznamo? Okoli nas imamo vedno več možnosti, da se zamotimo s nepomembnimi stvarmi. Vse nam je na dosegu roke. S seboj lahko nosimo glasbo, lahko takoj pridemo do svežih novic, takoj lahko prižgemo ogenj, iz točke A do točke B pridemo z veliko hitrostjo. Ni več potreben napor, da dobimo osnovne življenjske stvari. Vsaj tako se nam zdi. Ne zavedamo se več, da je najbolj osnovna življenjska stvar mir v duši in srcu. Da kvaliteta našega življenja ni v tem, kako hitro lahko potujemo, ampak v tem kaj na tej poti spoznamo in vidimo. Kvaliteta našega življenja je odvisna od tega, kako se počutimo, če ostanemo sami v temi in tišini, sami s svojimi mislimi.
Ko pridemo v tako stanje, da ne zmoremo biti sami s seboj, nam je na voljo samo ena pot. In ta pot je spoznavanje samega sebe. Nič ni bolj pomembno na tem svetu, kot to. Pomembno je, da lahko živimo sami s seboj, da lahko začutimo trenutek tišine, da lahko slišimo svoje srce. Pomembno je, da slišimo svoje misli, pa naj si bodo še tako težke in hude. Pomembno je, da si prisluhnemo. Počasi bomo spoznavali in prepoznavali svoje kvalitete. Spoznali bomo kaj si želimo, spoznali bomo kaj vse znamo narediti, za kaj vse smo talentirani. V sebi nosimo zaklad. Zaklad idej in sposobnosti, zaradi katerih smo prišli na svet. Nikogar ni, ki bi bil tukaj slučajno. Naša dolžnost je, da odkrijemo zakaj smo tukaj, kaj lahko prispevamo temu svetu.
Na ta svet smo prišli zato, da odkrijemo določena spoznanja, ki jih želi pridobiti naša duša. Imamo svobodno voljo, da se lahko odločamo kaj bomo počeli in kako. Do neke mere. Duša nas velikokrat opozori ali opozarja in če ne prisluhnemo nas malce bolj na trdo prime, bi lahko rekli. Zato se nam včasih zgodijo tudi stvari, ki jih nismo veseli, ali pa nam niso logične. Zgodijo se zato, da prepoznamo kvalitete, ki jih na drug način nismo bili sposobni prepoznati. Življenje želi, da se mu prepustimo. Da na tej naši poti ne hitimo, ampak prepoznavamo s srcem. Življenje želi, da smo tukaj in zdaj. Želi, da živimo in ne životarimo. Zato je pomembno, da si prisluhnemo. Da se ustavimo in osredotočimo na svoj vdih in izdih. Ta dva nam dajeta življenje. Pomembno je, da začutimo hvaležnost, da smo lahko tukaj in zdaj. Hvaležnost nam bo dala moč, hvaležnost nam bo dala spoznanja. S hvaležnostjo bomo odkrili vso obilje, ki je z nami pa ga do sedaj nismo prepoznali.
Suzana Clara