Včasih nam stvari ne gredo od rok, pa čeprav si želimo, da bi uspeli. Lahko se vrtimo v krogu in ne vidimo izhoda iz situacije, ki nas obdaja. Izkušnje, ki smo si jih nabrali na naši že prehojeni poti nam pri tem lahko pomagajo ali pa v nas vzbujajo čustva, ki so lahko rušilna za nove priložnosti. In prav takšna čustva so na naši poti največji sovražnik. Nismo vsi ljudje enaki, čustev ne dojemamo na enak način. Pravzaprav je vsak človek unikat in se z okoljem in situacijami spopada na svoj način. In prav to, koliko znamo prisluhniti samemu sebi je ključ do uspeha in našega lepega življenja. Preživeli smo prelomnice v našem življenju, obdajali so nas različni ljudje, naučili smo se različne lekcije. Na vse to reagiramo z našimi čustvi. Lahko so pozitivna ali negativna čustva. Zavedati se moramo, da čustvovanje zelo vpliva na naše počutje in tudi na naše zdravje. Telo odreagira na to kaj čutimo. In ko k temu prištejemo še naše misli dobimo pogoje v katerih se nahaja naše telo. Če ga vsako sekundo postavljamo pod zelo močna čustva se lahko zlomimo.
In tega se moramo zavedati. To kako dojemamo svet in kako čustvujemo, to nam je bilo položeno v zibelko. Odvisno je od našega karakterja in pa vzgoje, ki smo ji bili izpostavljeni. Veliko naših omejitev, ki si jih kasneje v življenju postavljamo izhaja prav iz našega začetka življenja. Nastali smo iz naših staršev s pridihom Ljubezni. Zato smo tudi zgrajeni iz materiala, ki so nam ga lahko dali kot popotnico. Ne smemo pa pozabiti še na Ljubezen, ki je tudi naša sestavina. Sposobni smo globoko ljubiti na eni strani in tudi globoko sovražiti na drugi strani. Sposobnost ljubezni v nas vzbuja pozitivno energijo in dobro počutje, po drugi strani nas pa sovraštvo uničuje in lahko tudi uniči. Kot majhni otroci smo starše dojemali kot nekoga vsemogočnega in jim seveda prisluhnili. Kasneje smo ugotovili, da nimajo vsega prav in, da nas naše izkušnje učijo drugače. Lahko se je v nas zato pojavila zmeda in v življenju ne najdemo prave poti. Karkoli se nam je zgodilo je preteklost. Največ kar lahko starši damo otroku je to, da ga vidimo, da vidimo njegovo dušo in vidimo njegove talente. Kaj hitro nas lahko zanese in želimo v svojih otrocih videti svoje želje in ambicije. In s tem lahko njihove talente zakopljemo v njihove globine in jih nikoli v življenju več ne dosežejo. Zato je pomembno, da jih vidimo.
Po drugi strani pa smo tudi sami otroci. Kaj lahko se nam zgodi, da nas naši starši v otroštvu niso videli. Niso videli kdo in kaj smo, niso vzpodbujali naših talentov. Kakšen je bil vzrok sploh ni pomembno, pomembno je, da smo si zaradi tega lahko v sebi ustvarili sliko sveta, v katero ne spadamo. Zato je pomembno sedaj, ko lahko odločamo o svojem življenju pogledati kdo in kaj smo. Lahko se pojavijo globoka in težka čustva okoli celotne situacije. Starši so nam lahko dali samo to kar so imeli. V vseh okvirjih in v vseh situacijah. Globoko v nas še vedno spi otroštvo, naše sanje o katerih sploh nismo spregovorili. Nismo si upali, ker te naše sanje niso spadale v takratne okvirje. Sedaj so drugi časi. Odrasli smo in lahko naredimo karkoli si želimo. Lahko živimo svoje sanje.
Pa vseeno temu velikokrat ni tako. V sebi čutimo obveznosti, čutimo dolžnosti, čutimo ljubezen, čutimo jezo. Vse to se prepleta v naši notranjosti in nas lahko odvrne od izvedbe življenja, ki si ga želimo. Potrebno je iti globoko vase, da lahko ugotovimo kaj nas zadržuje. Katera čustva nas držijo nazaj. Potrebno se je zavedati, da imajo določeni ljudje na nas velik vpliv. Bodisi v pozitivnem lahko pa tudi v negativnem smislu. Potrebno se je soočiti s tem kaj čutimo in se vprašati od kod izvirajo ta naša čustva. Potrebno je iti v globino. In v globinah lahko srečamo marsikaj, veliko spominov in veliko bolečine. Če se v njih zapletemo ne razrešimo situacije, ampak si nakopljemo še več težav. Potrebno se je soočiti s starimi bolečimi čustvi, da jih lahko odpustimo iz svojega življenja. Potrebno je odpustiti vsem, ki so bili del našega življenja v preteklosti, da čutimo vse kar čutimo. To zmoremo. V tem je naša veličina. In če se znajdemo v situaciji, ko ne zmoremo odpustiti, je naša najboljša izbira, da samo smo. Smo to kar smo. Jezni in razočarani, žalostni in nemočni. Čas nam pomaga, da se soočimo z globokimi čustvi, ki jih nosimo v sebi. Modro je, da jih spoznamo in, da si priznamo kaj čutimo. Ni potrebe, da vse to priznamo okolici, če ne želimo. Potrebno pa je, da priznamo samemu sebi in spregledamo. In ponovno samo smo. Se soočimo s situacijo. In smo. In počakamo, da se navadimo na občutke in čustva ki smo jih odkrili. In smo. Ko pride pravi čas, začnemo odpuščati. In s tem se začne osvobajanje naših energij, osvobajanje naših globokih čustev. Nismo samo dobri, nismo samo slabi, ampak samo smo. Niso dobri, niso slabi, ampak so. Vsi, ki so bili del našega življenja, so samo bili.
Smo samo ljudje. In v sebi nosimo veličino hvaležnosti in veličino odpuščanja. In skupaj z zmožnostjo ljubiti so te stvari naša največja in najmočnejša popotnica za naše srečno življenje. Nobena oseba, nobena institucija, noben sistem, nobena situacija niso močnejše od naših sposobnosti kot so hvaležnost, odpuščanje in Ljubezen. In, ko se tega zavemo, smo pripravljeni iti v svoje globine in razrešiti še tako težka čustva v naših globinah. Takrat ugotovimo, da lahko sovraštvo pretvorimo v Ljubezen. In v tem je naša veličina in naša največja sposobnost. Začnimo kar tukaj in zdaj.
Suzana Clara