V glavi nam roji tisoče misli, tisoče načrtov in želja. Lahko se zgodi, da največje želje skrivamo celo življenje. Lahko smo ob tem celo nesrečni, da se ne uresničijo, pa si tega tako zelo želimo. Z željami, ki jih nikomur ne zaupamo, jih ne povemo na glas ali zapišemo lahko postanemo sanjač, ki z leti postane zagrenjen, ker življenje ne gre v pravo smer. Lahko nas je strah, da nas okolica ne bi razumela, največkrat pa tudi sami ne razumemo svojih želja, če jih ne ozavestimo. Potrebno se je z njimi seznaniti in jih razkriti. Tako imamo veliko več možnosti za uresničitev, kot pa če ostanejo skrite. Ko se življenje ustavi, nam ponuja čas in prostor, da se seznanimo s seboj. Ponuja nam čas, da se spoznamo s svojimi mislimi in svojimi željami. Namesto, da svojo energijo porabljamo za strah in trepet pred prihodnostjo, je bolje, da vzamemo list papirja in nanj napišemo svoje misli. Tako se bomo soočili s svojimi strahovi, s svojimi zamerami, soočili pa se bomo tudi z željami in lepimi stvarmi. Tako bomo svojemu umu pokazali, da je pomemben in povedal nam bo stvari, katerih tudi sami o sebi ne vemo.
Želje, ki jih imamo so pomembne. Cilji, ki jih imamo prav tako. Vsak trenutek je pravi čas, da naredimo korak naprej v stvareh, ki so naše sanje. Pomembno je, da se vsak dan malce premaknemo naprej. Tako si tlakujemo potko, ki nas vodi tja kamor želimo priti. Res je, da na tej poti srečamo tudi trnje, srečamo tudi neprehodne ovire. Pomembno pa je, da vsak trenutek delujemo v smeri, v kateri želimo. Okolje v katerem živimo je pomembno, ker njegove energije delujejo na nas. Modro je pogledati okoli sebe in ugotoviti kdo izmed naše sredine je ta isti cilj že dosegel, ali pa mu gre zelo dobro pri doseganju ciljev. Takšne osebe so zelo pomembne v našem življenju. Nekdo, ki se trudi in je iznašel način kako napredovati in dosegati to kar želi. Modro se je učiti od takšnih ljudi.
Če smo se znašli v sredini, ki veliko govori in malo naredi je to za nas ovira. Prav tako je ovira sredina, ki se nenehno pritožuje nad trenutnim stanjem. To niso zmagovalci, to kar bi mi želeli biti. Velikokrat se seveda iz te sredine ne moremo umakniti, lahko pa izbiramo ali se bomo zapletali v besedne drame, trošili svojo energijo za prazen nič, ali pa bomo izbrali raje bolj kreativno pot. Modro je razvijati svoje talente v vsakem trenutku. V katerikoli situaciji smo se znašli. Tudi, če se nam nekaj ne zdi dobro, je modro delovati takrat, ko to nekaj pride na našo pot. Če je to nekaj vsebina poti drugih ljudi, je modro molčati in svojo energijo hraniti za bolj nam pomembne zadeve. To velja predvsem za situacije v katerih se znajdemo in na njih nimamo vpliva, da bi jih odstranili ali kakorkoli spremenili. Vsaka situacija ima dve plati in modro je, da se tega spomnimo kadarkoli in kjerkoli. Torej, tudi še iz tako težkih in slabih stvari lahko izvlečemo dobro plat. Ne smemo pozabiti, da mi hodimo v naših čevljih in samo mi vemo kako udobni so.
Potrebno se je izražati. Jasno in glasno povedati kaj mislimo in kaj želimo. Povedati je potrebno tako, da nas okolje razume. V tistem jeziku, ki ga okolje govori. Lahko se zgodi, da nam okolje ne prisluhne, pa vendarle vedno ostane vsaj en poslušalec, ki mu je mar, ki mu mora biti mar. To smo mi sami. In prav v tem imamo velikokrat problem. Ne prisluhnemo sebi. Ne slišimo notranjega glasu, ki nas želi peljati skozi življenje. Ne slišimo svojega telesa, ki nam pripoveduje kaj mu ustreza in kaj ne. Ne vidimo in ne slišimo znamenj na naši poti, ki nas jasno usmerjajo, kaj je potrebno in kaj ne. Niti sebi velikokrat ne prisluhnemo. Kako bomo zahtevali, da nas sliši okolica. Včasih sploh ne vemo kaj govorimo. In ko prispemo v takšno situacijo, ko nam več nič ne gre, ko je strah na vsakem koraku, ko zares ne vemo kako bomo preživeli, je edini moder izhod, da prisluhnemo sebi.
Kako začeti? Najprej je modro prešteti vse blagoslove, ki jih imamo kljub trenutni situaciji. Ker so naše misli na visokih obratih je modro, da na list papirja zapišemo kaj vse imamo v tem trenutku. Imamo življenje, imamo vdih in izdih. In to je dovolj, da lahko uresničimo to kar si želimo. Torej imamo vse, za nadaljnje delovanje. Naslednji korak je, da zapišemo vse za kaj smo v tem svojem življenju hvaležni. Zares pogledamo v svoje srce. Pogledamo v svojo preteklost in preštejemo svoje majhne zmage v življenju. Pogledamo na vse na kar smo ponosni. Na svoj dom, na otroke, na dosežke, na vse kar smo dosegli. Če ne najdemo nič od tega smo veliko prestrogi s seboj. Potrebno je poiskati majhne stvari, te krojijo naše življenje. Potrebno je biti ponosen, da smo predihali do tega trenutka, da smo živi, kljub vsemu kar smo doživeli. Potrebno je biti hvaležen za preteklost, ki je za nami, se ustaviti v tem trenutku, ker v tem trenutku gradimo svojo prihodnost. Če bo ta naš trenutek v strahu in poln zamolčanih stvari, naša prihodnost ne more biti svetla in lepa. Ni potrebe vsem razglašati svojih skrivnosti, potrebno pa se je z njimi soočiti. Potrebno je pogledati vase kaj si zares v globinah želimo.
Za našo prihodnost gre. Bolj bomo v globine zasadili naše korenine, bolj bomo trdni v prihodnosti. Res je, prihodnost je zelo negotova, pa vendar nam ponuja Ljubezen in resnico. Ne okoli nas, ampak v nas. In s tem kar nosimo v sebi vsak večer ležemo v posteljo, zapremo oči in se soočimo sami s seboj. Če živimo resnico in Ljubezen je naš spanec miren in spokojen, če si čez dan v svoje življenje prinesemo veliko strahu in neresnic, pa spanca ni. In če spanca ni, je to čas, ko smo lahko sami s seboj. Ko gremo v svoje globine iskati resnico, ki nas osvobaja in prinaša miren spanec. Takrat je čas, da se pogovorimo s svojo dušo, ko jo lahko zaprosimo za pomoč, za nasvet, da prisluhnemo notranjemu glasu, ki nas vodi naprej. In ta pogovor s samim seboj je potreben in modro je, da vsaj sebi priznamo ali povemo resnico in si naberemo moči, da bomo lahko resnico živeli vedno in povsod. To je naša prihodnost.
Suzana Clara