Naše življenje poteka skozi letne čase. Narava se spreminja, prebuja, daruje svoje plodove, pa se ponovno odpravi spat in počiva. Če se zazremo na našo pot ugotovimo, da ima tudi naša življenjska pot svoja obdobja. Včasih se strmo vzpenja navzgor, poteka ravno, lahko ji sledi padec in nato se zgodba ponovi. Pravzaprav je odvisno od nas kako krmilimo svoje življenje, kakšen odnos imamo do njega. Včasih se zdijo strme poti zelo naporne, spet drugič jih premagamo z lahkoto. Z leti na tej naši poti pridobivamo življenjsko modrost, ki je učenje naše duše in v pomoč nam pri naslednjih odločitvah. Večkrat nas je strah, zbiramo pogum in, ko dosežemo želeno doživimo srečo in veselje. Za vsakim uspehom stoji pogum, stoji zainteresiranost in marljivo delo. Trajno srečo nam prinaša namreč samo uspeh, ki je zares delo naših rok, plod našega srca in uma. To je del nas, ki ga pokažemo navzven in nam odpira pot naprej.
Včasih ne pričakujemo tako dobrega odziva, kot ga doživimo. Velikokrat smo presenečeni in takrat je naša naloga, da sprejmemo vso to pozitivno energijo. Ljudje smo navajeni, da se drugi ne veselijo naših uspehov, nismo navajeni, da dobivamo pohvale, nismo navajeni, da se nam po letih čakanja odkrije ljubezen. Veliko lažje na splošno sprejemamo trpljenje, kot pa lepe stvari. Kot, da smo navajeni, da je življenje težko, kot da nas je nekdo prepričal, da nismo vredni dobrih stvari. In nemalokrat zavrnemo vso lepoto, ki se nam ponuja, saj enostavno ne zmoremo dojeti in verjeti, da je to namenjeno nam. In tako prevlada razmišljanje, da za nas pač ni sreče, ampak samo garanje in čakanje, da bo nekega dne bolje.
Pa temu zagotovo ni tako. Vsak od nas ima v tem trenutku okoli sebe situacijo v kateri so tudi dobre stvari. Samo preveč smo se naravnali na to, da je življenje težko in da do sedaj preprosto nismo imeli sreče. Skozi čas, smo oblekli oblačila, ki nam pristajajo in smo se jih enostavno navadili. In samo to poznamo. Eni bolj drugi manj. Življenje nam ponuja priložnosti, da se spremenimo, da začnemo drugače, da začnemo na novo, želi nam odpreti oči, da vidimo sočloveka in ljudi, ki bivajo okoli nas. Potrebno se je zamisliti in premisliti, kolikokrat v enem samem dnevu rečemo ne, stvarem, ki se nam ponujajo. Kvaliteta življenja je namreč odvisna od tega kolikokrat rečemo ja. Kvaliteta našega življenja je odvisna od tega, koliko nas naše lastno življenje zanima. Od tega ali je naš pogled na življenje zelo ozek ali smo pripravljeni na vso širino, ki nam jo ponuja.
Kot otroci smo se učili od staršev ali ljudi, ki so bili okoli nas. Prevzeli smo njihov način razmišljanja pa se tega sploh zavedali nismo. Nato smo lahko odšli v svet, razmišljanje naših staršev se nam je zdelo zastarelo. Mi bomo naredili vse drugače, kot so to počeli oni. Nismo se zavedali ali pa se še vedno ne zavedamo, koliko lastnosti smo v podzavesti in v genih odnesli s seboj. Mi smo del naših prednikov, če nam je to prav ali ne. Bolj smo togi v sprejemanju več problemov imamo z lastnostmi staršev. Več zamer imamo do njih, bolj se obnašamo kot oni. Smo samo malce bolj premeteni in smo te lastnosti malce drugače oblekli in jih zapakirali. Vendar smo kljub temu podobni. In ko si priznamo, da ne moremo prekiniti teh lastnosti, da jih lahko samo sprejmemo, v tistem trenutku lahko te lastnosti začnejo delati za nas in ne proti nam. V tem je umetnost življenja in bivanja na tem svetu. V zainteresiranosti do našega lastnega življenja in pa sprejemanju tega kar nosimo v sebi. Borba, ki poteka znotraj nas, nas izčrpava in niti nam niti drugim ne prinese nič dobrega.
Kadarkoli se zavemo, da je plašč, ki ga nosimo postal preozek ali nam več ne ustreza, kadarkoli se v svoji koži ne počutimo več dobro, je prišel čas, da slečemo plašč in če je potrebno zamenjamo tudi kožo. V tistem trenutku, ko zaznamo, da naše bivanje ni udobno, da smo začeli trpeti, da ne uživamo več, je potrebno pogledati kje smo nekaj spregledali. Katera vrata nismo odprli, katere poti nismo videli, katere roke nismo sprejeli in koliko povabil za kavo smo zavrnili. Ko se tega zavemo je edina modra odločitev, da v stari smeri več ne nadaljujemo, ampak pogledamo kam nas želi življenje peljati. Največkrat to niso vrtoglave spremembe, niti ljudi niti okolice, ampak je to samo sprememba v dojemanju vsega kar se okoli nas dogaja. Takrat je čas, da slečemo svoja stara oblačila, gremo po nakupih in oblečemo nova. Zato, ker smo vredni novih oblačil, zato ker si lahko privoščimo najboljše, zato ker imamo samo eno življenje, ki nas želi razvajati.
Ni nujno, da smo tako trmasti, da se pustimo pretepati energijam, da nas spametujejo in se spremenimo. Vse to lahko naredimo na lep in sprejemljiv način. Za nas in za okolico. Največ bolečin nam povzročajo naši notranji boji. In vedno v tem boju nastopata svetloba in tema, laž in resnica. In vedno je na dolgi rok dobro izbrati resnico. Pa ne v smislu, da jo moramo razglašati naokoli, ampak v smislu, da jo živimo. Strah nas je teh novih oblačil, strah nas je spremeniti stil, ker bodo drugi to opazili, mi pa ne vemo ali jim bomo všeč. Ko se v svoji notranjosti odločimo, da bomo živeli resnico in samo resnico, oblečemo oblačila, ki nam najbolje pristajajo. Res je, da nas bodo naši novi čevlji najbrž ožulili in bomo v njih nekaj časa trpeli, čez čas pa jih bomo uhodili in se bomo v njih počutili zares dobro.
Modro je, da se čimprej sprijaznimo s tem, da drugim ni mar za nas, če nam ni mar za nas same. Ja, pomagajo nam v določenih delih našega življenja, nato pa odidejo in ostanemo sami z našim življenjem. Zato mora biti mar nam, nam ki sami s seboj živimo vse sekunde svojega življenja. Mi se moramo potruditi, da bodo naša oblačila nam prav in, da se bomo v njih dobro počutili. Če si bomo obuli premajhne čevlje, bomo kaj hitro ugotovili kaj je trpljenje. In z življenjem je podobna zgodba. Naša duša in naše srce želita odkrivati in raziskovati, želita v tem življenju živeti in nabirati izkušnje. Zato nam srce ob določenih stvareh poskoči in vztrepeta, želi živeti in doživeti. Prigovarja nam, da stopimo naprej, da živimo. Mi pa velikokrat zaradi strahu, ne upamo narediti koraka naprej in srce zapremo za zapahe. Niso reklame ali življenjski stil naše okolice to kar potrebujemo. To kar potrebujemo je, da se odzovemo, ko začutimo, da naša srce vztrepeta, ko začutimo, da naša duša poleti, to so trenutki za katere je vredno živeti. In ti trenutki nam in naši okolici prinašajo največ kar lahko dobimo od življenja. Zato slecimo svoja stara oblačila in si privoščimo nova. Naredimo nekaj kar že dalj časa odlašamo, nekaj za našo dušo. In sprostimo se. Tukaj smo. Živimo. In vse sanje, ki jih sanjamo lahko uresničimo. Bodimo pozorni in prisluhnimo srcu, odzovimo se, ko začutimo, da nas žali odpeljati na novo dogodivščino.
Suzana Clara