Naš um nam v življenju večkrat dela preglavice. Pa vendar je zelo uporaben za razmislek, tudi o naši poti, po kateri hodimo. Zelo dobro je, ko sta um in srce usklajena. Takrat čutimo, da je vse prav. Se pa večkrat zgodi, ko nam um govori eno, srce pa želi povsem nekaj drugega. V svojem življenju smo dobili tudi lastnost, ki ji pravimo modrost. V modrosti so združene naše izkušnje iz prejšnjih življenj in nekaj le teh, ki smo si jih nabrali v tem življenju. In, ko se um in srce ne strinjata, je modrost edina rešitev.
V sedanjem svetu je na prvi pogled videti, da um igra veliko večjo vlogo, kot pa srce. Pa pravzaprav temu ni tako. Če želimo dobro živeti in preživeti, je potrebno za mnenje vedno povprašati srce. Srce vedno ve. Če bi materialni svet predstavljal zadovoljstvo v življenju bi naša pot bila zelo preprosta in bogati ljudje bi bili najsrečnejši od vseh. Pa temu ni tako. In seveda to ne pomeni, da nas denar onesreči. Tudi denar in materialni svet sta zelo pomembna, ampak srečni smo le takrat, ko zanju ne prodamo svojega srca.
Vsak trenutek v življenju imamo vsaj eno vprašanje ali situacijo za rešiti, pa se um in srce prepirata med seboj. Kaj narediti, ko nam um govori eno, srce pa povsem nekaj drugega? Nič se ne zgodi čez noč. Potrebno je biti potrpežljiv in delati na tem da bomo um in srce v nekem času združili, ali pa preprosto počakati, da se vprašanje samo razreši. V življenju imamo veliko situacij, ki potrebujejo čas, da se zgodijo. In prav te nam delajo preglavice. Ne zmoremo počakati, ampak iz sekunde v sekundo premlevamo kaj naj naredimo. In to nam povzroča stres, pravzaprav smo mi tisti, ki sami sebi povzročamo stres. In življenje ni postalo takšno, stresno, ampak ljudje smo postali malce nestrpni. Življenje nam v tej današnji dobi nudi veliko priložnosti, veliko pripomočkov za delo in veliko doživetij. Pri tem pa je modro, da se na tej naši poti ne izgubimo, ampak sledimo srcu.
Včasih se nam zdi, da čas teče hitreje. Morda je temu res tako. Zato je modro, lahko rečem celo nujno, da živimo tukaj in zdaj. To ne pomeni, da nam prihodnost ni pomembna, seveda nam je, to pomeni to, da v tem trenutku izkoristimo maksimalno vse kar se nam ponuja. Če venomer razmišljamo o tem kaj bomo lepega vse v prihodnosti doživeli in ne živimo v tem trenutku, bomo enkrat na koncu svoje življenjske poti ugotovili, da sploh nismo živeli. Naše življenje je naša odgovornost, zato je potrebno živeti tukaj in zdaj.
Ko nam življenje na pot prinaša ovire, se je modro ustaviti in premisliti a je ta pot zares namenjena nam. So obdobja, ko smo polni idej, ko snujemo nove načrte in iz teh načrtov bomo enkrat pobirali sadove. Če se nam zdi, da sadove vedno pobirajo drugi, ali pa sadov nikoli ne dočakamo ali pa jih ni, potem je nujno, da se ustavimo in še enkrat premislimo. Ni prav plemenito živeti za druge, zagotovo pa ni modro. To največkrat pomeni, da smo polni strahov in ne upamo živeti svojega lastnega življenja. Večkrat v zrelih letih ugotovimo, da smo živeli za otroke, ali pa za parterja, ali za starše in smo žalostni, ker sploh ne vemo kaj pravzaprav je naše življenje. To ni plemenito, to je neumno. Vsi smo dobili svoje talente in svoje zmožnosti in v življenju za druge, teh možnosti in kvalitet nismo izkoristili.
Velikokrat se zgodi, da ob stiku z duhovnostjo, z drugačnim razmišljanjem svoje življenje v trenutku obrnemo na glavo. Želimo izbrisati vse staro, ker se novo ponuja seveda v povsem drugačni preobleki. V zelo malo primerih je to potrebno. Rekla, bi da edino v primeru, ko trpimo nasilje in fizično zlorabo. Pa še takrat je potrebno pogledati in premisliti situacijo v kateri smo. Včasih na pogorišču res ne ostane nič uporabnega, včasih pa ostanejo dragoceni kosi, ki jih lahko ponovno uporabimo. Duhovnost pomeni največji premik v nas samih. Duhovno življenje pomeni, da postanem vzgled za okolico, ne pa oseba, ki vse po vrsti želi spremeniti in obsojati kaj vse delajo narobe. Tudi duhovno življenje ne pomeni zavreči staršev, ali otrok, ali sorodnikov, duhovno življenje pomeni le tem pokazati kdo in kaj smo. Pokazati svoje srce, pomeni izgubiti strah pred ljubeznijo, pomeni uporabiti svoje talente in modrost v sredini v kateri se nahajamo.
Če nas okolje v naši duhovnosti ne podpira se zamislimo, če smo okolju pokazali našo kvalitetno plat, če smo okolju pokazali Ljubezen. Ljubezen ne pokažemo z besedami, ampak predvsem z dejanji in našim obnašanjem. Zato se ustavimo in premislimo še enkrat, a si želimo to pot po kateri hodimo? Premislimo, če smo danes zjutraj, ko smo vstali ljudem okoli sebe pokazali našo Ljubezen, smo začutili v sebi, da se imamo radi, smo šli v službo v kateri se dobro počutimo in uporabljajmo svoje talente? Če smo na vsa vprašanja odgovorili pritrdilno, potem je naša duhovnost že obrodila sadove, če pa karkoli ni tako kot želimo, pa je pred nami nov dan, v katerem lahko damo vse od sebe. Z vzgledom in delom lahko spremenimo to kar nam ne ustreza. In če nam ne bo uspelo danes, bodimo hvaležni za ta dan, ki smo ga preživeli in upajmo na nove priložnosti ponovno jutri, ko bomo odprli oči.
Suzana Clara