Ljudje smo družabna in čustvena bitja. S čustvi izražamo svoje počutje. Sposobni smo izraziti pozitivna in negativna čustva, tako smo jim mi ljudje nadeli ime. S čustvi v okolico sproščamo svojo energijo, ki lahko gradi ali pa ruši vse okoli sebe. Za naš obstoj je izražanje čustev zelo pomembno. Potrebno je za pretok energije skozi naša telo. Čeprav želimo, da ljudje okoli nas pokažejo, kaj občutijo in čutijo, se včasih zavemo, da sami tega ne zmoremo storiti. Do tega nas lahko privedejo različni spomini ali bolečine iz preteklosti, ko smo svoja čustva izrazili, pa jih okolica ni bila sposobna razumeti ali sprejeti. Če se je to zgodilo večkrat, se nam lahko zgodi, da otopimo in enostavno več ne znamo pokazati kaj čutimo. Takrat lahko doživimo notranjo stisko ali pa nam življenje postane nezanimivo.
V določeno okolje smo postavljeni zato, ker tja spadamo. V določenem času imamo določene odnose zato, ker se moramo nekaj naučiti. Ko se tega zavemo ali ko to ugotovimo naše življenje postane lažje. Če gremo v globino naših odnosov ne moremo narediti nič narobe, saj smo na dušnem nivoju povezani z okolico. Duše se med seboj vidijo drugače, kot lahko vidijo naše človeške oči. Z vsakim ne izražanjem svojega počutja ali čustev škodimo predvsem sebi. Na dolgi rok se lahko z ne izražanjem čustev zapletemo v svoje lastne energije iz katerih ne vidimo izhoda. In če še nismo začeli delati na sebi je takrat čas, da začnemo. Še tako lepa čustva, ki jih nosimo v sebi, pa jih ne upamo izraziti okolici, ali pa mislimo, da jih okolica ne bo sprejela, se s časom preoblikujejo v jezo. In jeza je najbolj rušilno čustvo, ki ga premoremo. Jeza vsebuje zelo veliko naše energije in če jo na kakršenkoli način spuščamo v okolico je zelo rušilna in na drugi strani nas zelo utrudi. In ko se nam zdi, da smo utrujeni od življenja, se je smiselno vprašati, koliko jeze zares nosimo v sebi.
Kakršnakoli čustva nas pestijo, je sprostitev smiselna izbira. S sproščanjem harmoniziramo naša čustva in lažje začutimo svoje bistvo. Če ugotovimo, da v okolju kjer se nahajamo sprostitve nismo zmožni, je smiselno se za nekaj časa umakniti v samoto ali na drug kraj, da si opomoremo. Čustva, ki jih nosimo v sebi imajo največ opraviti z nami, ne z okolico. Je pa res, da je okolica tukaj zato, da naša čustva vzpodbuja ali pa jih sprošča. Vsak dan se srečujemo z ljudmi, ki v nas vzbudijo določena čustva. Včasih vemo zakaj, spet drugič se tega sploh ne zavedamo. V splošnem pa ljudje, na katere zelo burno odreagiramo v našem življenju igrajo veliko vlogo. Bodisi nam pomagajo skozi določeno obdobje ali pa so tukaj zato, da se zavemo svojih ran in bolečin in dobimo priložnost, da jih pozdravimo. Nevede jih zlahka prizadenemo in tudi v njih vzbudimo določena čustva.
Pa poglejmo ta naš majhen svet, ki smo ga zgradili zase. Svet, ki nas obdaja je sestavljen iz naših čustev. Prav čustva so tista, ki ga obarvajo in od njih je odvisna razgibanost našega življenja. Smiselno se je vprašati, kako se v tem svetu počutimo. Koliko jeze nosimo v sebi, koliko krivde nas obdaja? Koliko možnosti ima Ljubezen v tem trenutku, da se izrazi v okolico? Koliko priložnosti ji dajemo? Ugotovili bomo, da je naša počutje odvisno predvsem od tega, koliko Ljubezni delimo s seboj in z drugimi, koliko Ljubezni vlagamo v svoje delo in pa tudi od tega, koliko Ljubezni spustimo v naše življenje.
Včasih nas življenje prizadene in začnemo okoli sebe graditi zid. Počasi opeka za opeko. In če se nam to dogaja daljše obdobje lahko ta zid postane zelo visok in trden. Ker se to dogaja počasi sploh ne opazimo, da živimo v zelo omejenem okolju in, da smo se sami zaprli za ta zid, ki tvori našo osebno ječo. Res je, da smo varni pred drugimi, vse premalo pa se zavedamo, da smo tudi mi na drugi strani zidu. Drugi ne morejo do nas, ampak tudi mi ne moremo na drugo stran. In ko se tega zavemo, je nujno da ukrepamo in ta zid porušimo. Lahko naenkrat ali pa postopoma in zavestno. Odvisno koliko moči premoremo. Da pa se to lahko zgodi, se je potrebno sprostiti. Smiselno je sproščanje v okolju kjer živimo, če pa tega nismo zmožni, pa je seveda smiselno za nekaj časa oditi nekam kjer nam bo bolj udobno in se bomo počutili varni.
Vzemimo v tem trenutku pod drobnogled naša čustva. Predvsem se vprašajmo koliko jeze nosimo v sebi. Jeza nas utruja. Če smo utrujeni je smiselno se vprašati po jezi v našem življenju. Naslednje čustvo, ki ga poiščimo je krivda. To nam okolica najbolje pokaže. Če nas večkrat obsojajo, da smo nekaj naredili narobe, je smiselno v sebi poiskati krivdo. Zakaj in čemu se čutimo krive? Pa poiščimo še zamero. Če ne prenesemo določenih ljudi ali imamo v sebi na splošno odpor do ljudi, če nas življenje boli, potem smo v resnici polni zamer. Vse to je nujno početi, ker ta čustva v nas razvijajo določene bolezni, ta čustva naš svet obarvajo s težko energijo in mi postanemo oseba, ki trpi. Ker pa ni vedno čas in prostor, da ta težka čustva zlijemo v okolico, kar bi se nam zdelo najbolj primerno, je smiselno jezo preoblikovati v fizično sproščanje, krivdo lahko pozdravimo z Ljubeznijo do sebe in zamere z odpuščanjem. Če tega sami nismo zmožni je smiselno poiskati pomoč. Delo na sebi vedno in povsod pomaga. Z delom na sebi bomo našli Ljubezen do sebe, ki je zdravilo za vse od naštetih problemov. Delo na sebi je že to, da si vsak dan vzamemo vsaj 5 minut časa in ga preživimo sami s seboj, nekje v tišini. Delo na sebi je tudi to, da se v ogledalu zazremo v svoje oči in se vprašamo kako se počutimo. Delo na sebi je to, da opazimo sami sebe, se sebe zavedamo in iz sebe damo vse kar premoremo. S tem krepimo svoje zadovoljstvo in rušimo zid, ki smo ga skozi življenje zgradili. Zapiranje med zidove utrudi predvsem nas same. Zato si privoščimo sprostitev. Izberimo način, ki nam najbolj ustreza. Zakaj? Zato ker smo vredni tega.
Suzana Clara